Ena od ugank denarne politike v zadnjih osmih letih je neuspeh ameriške centralne banke (FED), da bi povzročila inflacijo. To zveni čudno večini. Ljudje povezujejo inflacijo z zgrešeno denarno politiko centralnih bank, predvsem Feda.

Tako imenovano “tiskanje denarja” je videti kot nekakšna pot k inflaciji. Fed je natisnil skoraj 4 bilijone $ (4.000.000.000.000) od leta 2008. Inflacija (merjeno z uradno statistiko), je komaj opazna. S toliko natisnjenega denarja, kje je inflacija?

Ta uganka ima več odgovorov. Prvi je, da je Fed tiskal denar, ampak so ga banke malo posodile ali porabile. Makroekonomska situacija je, da banke ne posojajo, potrošniki si ne želijo sposoditi.

Dejstvo je, da se je zasebni sektor na splošno razdolževal – odprodal premoženje in odplačeval. Med tem pa se je javni dolg širil. Hitrost, s katero so potrošniki porabili denar (hitrost kroženja denarja) je izredno upadla. To razhajanje med ustvarjanjem in uporabo denarja je mogoče jasno videti v dveh grafih spodaj.

Slika 1 (slika na vrhu članka) prikazuje povečanje primarnega denarja FED-a od leta 1996. Od 1996-2008, se je povečal z enakomerno hitrostjo, točno tako kot ekonomist Milton Friedman in drugi monetaristi priporočajo od leta 1970. V začetku leta 2008 je ponudba denarja “šla navpično” s tremi zaporednimi oblikami kvantitativnega sproščanja (QE) tiskanja denarja. Te so označene na sliki 1 kot QE1, QE2 in QE3.

Slika 2 (slika na vrhu članka, klikni puščico na desni strani na prvi strani) prikazuje upadanje hitrosti v istem obdobju. V bistvu je bil tiskani denar od 2008-2015 izničen ob upadanju hitrosti v istem obdobju. Rezultat je bil tako rekoč, da NI bilo inflacije.

Baza ponudbe denarja (kot je prikazano na sliki 1) se je povečala iz 800 milijard $ v letu 2008 na več kot $ 4.000.000.000.000 danes (povečanje za 5 krat), vendar pa je prihodek od prodaje ali “hitrost” kroženja denarja (prikazano v sliki 2) v enakem obdobju kolapsirala.

Povečana ponudba denarja še ne povzroči inflacije. Denar mora biti sposojen in porabljen. Odsotnost kreditiranja in porabe (kot je prikazano v upadanju hitrosti), je eden od razlogov, da inflacije ni in da je deflacija bolj razširjena kot inflacija.

Drugi razlog za odsotnost inflacije je, da se svet sooča z močnimi deflacijskimi tokovi, predvsem so to demografski in tehnološki. Stopnja rasti svetovnega prebivalstva je dosegla najvišjo raven v letu 1995. Danes je upad populacije na Japonskem, v Rusiji in Evropi. Stagnacija prebivalstva je prisotna tudi na Bližnjem vzhodu.

Manj ljudi pomeni manj agregatno povpraševanje po blagu in storitvah. Izboljšana tehnologija in učinkovitost iz napovedanih analiz so znižali stroške vsem, od zalog do prevoza. Ta kombinacija manjšega povpraševanja in boljših rezultatov učinkovitosti, se odraža v nižjih cenah.

Končni razlog je globalizacija. Sposobnost globalnih korporacij, da poiščejo tovarne in pridobijo sredstva in surovine kjerkoli na svetu, je razširil nabor razpoložljivega dela in delavcev.

Globalne dobavne verige in napredna logistika pomenijo, da so izdelki npr. pametni telefoni, ustvarjeni z ameriško tehnologijo, nemškimi zasloni, korejskimi polprevodniki in kitajsko montažo. Telefoni se nato prodajajo od Indije do Islandije in naprej. Vendar pa so mnogi delavci plačani malo za njihove dodane vrednosti v teh globalnih dobavnih verigah.

Te deflacijske tendence ustvarjajo velik problem za politiko Fed-a. Vlade morajo povzročiti inflacijo, da bi zmanjšali realno vrednost javnega dolga. Inflacija povečuje tudi nominalne (ne pa realne) dohodke. Nominalno povečanje je mogoče obdavčiti.

Vztrajna deflacija bo povečala vrednost dolga in zmanjšala davčne prihodke na načine, ki lahko povzročijo vladne stečaje. Vlade so zato prvaki inflacije in se zanašajo na sposobnost centralnih bank, da jo tudi povzročijo.

V zadnjih osmih letih je Fed poskušal vsak trik v knjigi, da bi povzročil inflacijo. Znižali so obrestne mere, natisnili denar, ki se nahaja in uporablja v valutnih vojnah, uporabili obljube, da ne bi dvignili stopnje obrestnih mer v prihodnosti, implementirali t.i. “Operacije Twist” in uporabljali NOMINALNE ciljne primanjkljaje BDP. Vse te metode niso bile uspešne.

Potem se je Fed ustrelil v nogo, ki je zoževal nakupe sredstev, z odstranjevanjem smernic dviga stopenj obrestnih mer med letim 2013-15. Te zategovalne poteze je dolar naredil močnejši in povečal deflacijske sile, kljub temu, da je Fed trdil, da želi višjo inflacijo.

Ta dvoletna zaostritvena epizoda je dokaz (ne, da bi bilo to kakorkoli potrebno), da Fed ne razume dinamične deflacijske sile s katero se zdaj sooča.

Moje pričakovanje je, da bo Fed kmalu obrnil smer in se vrnil na neko obliko sproščanja denarne politike in cenejšega dolarja. Če se motim in Fed dejansko dvigne stopnje obrestnih mer, bo deflacija še hujša in se bo pojavila globalna recesija.

Najhujša nočna mora centralnih bank je, da hočejo inflacijo in je ni mogoče dobiti. Vsi triki Fed-a so bili do sedaj neuspešni. Ali obstaja še en zajec v klobuk?

Pravzaprav, ja. Fed lahko povzroči veliko inflacijo v 15 minutah. Takoj lahko skličejo sejo sveta ter glasujejo o novi politiki, gredo ven in sporočijo celemu svetu, da znaša cena zlata po 5.000 $ za unčo.

Fed lahko to novo ceno zlata ustvari s shranjenim zlatom v zakladnici Fort Knox ter z zlatom shanjenim v večjih ameriških bankah, ki bi nastopali kot koncesionarji za izvajanje “operacije odprtega trga” v zlatu. Oni bi bili kupci, če bi cena bila 4.950 $ za unčo ali manj, in kot prodajalci, če bi cena bila 5.050 $ za unčo ali več.

Denar bodo tiskali pri nakupih in zmanjšali ponudbo denarja, ko ga bodo prodajali prek drugih bank. To je natanko tisto, kar Fed počne danes na trgu obveznic, ko nadaljuje s programom QE. Fed bi enostavno zamenjal zlato za obveznice v svojih poslih. Fed bi ciljal na ceno zlata namesto na politiko obrestnih mer.

Seveda, cena 5.000 $ za unčo zlata ni nagrajevanje vlagateljev v zlato. Bistvo je, da bo povzročil vsesplošno povečanje ravni cen. Dvig cene zlata od 1.000 $ za unčo do 5.000 $ za unčo, je v resnici 80 % devalvacija dolarja, kadar se meri v količini zlata kar lahko en dolar kupi.

Ta 80 % devalvacija dolarja napram zlatu bi povzročila dvig drugih dolarskih cen. Nafta bi znašala 400 $ za sodček, bencin bi bil 10,00 $ na galono na črpalki in tako naprej. Tukaj je – velika inflacija v 15 minutah. Se pravi potreben je samo čas, da izglasujejo novo politiko in s tem uvedejo NOV SISTEM.

Mislite, da je to nemogoče? To se je zgodilo v ZDA dvakrat v zadnjih 80. letih. Morda celo poznate nekaj ljudi, ki so živeli v obeh obdobjih.

Prvič je bilo leta 1933, ko je predsednik Franklin Roosevelt odredil povišanje cene zlata iz 20,67 $ do 35,00 $ za unčo, kar je skoraj povzročilo 75 % zvišanje cen zlata v $. On je to storil, da bi prekinil deflacijo znane Velike ameriške Depresije. In je to delovalo. Gospodarstvo se je močno okrepilo od let 1934-36.

Drugič je bilo leta 1970, ko je predsednik Richard Nixon je končal konverzijo dolarjev v zlatu s strani trgovinskih partnerjev ZDA. Nixon ni želel inflacije, kljub temu jo je dobil. Cena zlata se je gibala od 35 $ za unčo do 800 $ za unčo v manj kot devetih letih, kar je 2.200% povečanje. Dolarska inflacija v ZDA je bila več kot 50% od 1977-1981. Vrednost dolarja se je prepolovila v teh petih letih.

Zgodovina kaže, da je dvig cene zlata v $ najhitrejši način za povzročitev splošne inflacije. Če trgi pri tem niso uspešni, to lahko naredi vlada. Vsakokrat deluje.

Zgodovina kaže tudi, da zlato ne gre gor samo v obdobju inflacije (1970), vendar gre tudi gor v obdobju deflacije (1930). Ko je deflacija podivjala, kot se je to zgodilo leta 1930, in se lahko znova, bo vlada dvignila ceno zlata in s tem zlomila hrbtenico deflacije. Praktično NE MOREJO drugače narediti, ker bi drugače deflacija BANKROTIRALA državo.

Ali pričakujem, da bi se deflacija kmalu izmaknila nadzoru? Pravzaprav ne. Deflacija je trenutno močna sila, vendar pričakujem, da bo sčasoma Fed dobil inflacijo, ki jo hoče – verjetno s terminskim usmerjanjim politike, valutnimi vojnami in negativnimi obrestnimi merami. Ko se bo to zgodilo, bo zlato šlo gor.

Kakorkoli, če bo deflacija premočna, bo zlato tudi šlo gor, če bo Fed dvignil ceno zlata ter razvrednotil dolar, ko bo vse drugo odpovedalo.

To naredi investiciji v zlato kot razredu premoženja v t.i. investicijo za “vse letne čase”. Zlato bo šlo gor v vsakem primeru, v skrajni inflaciji in skrajni deflaciji. Zelo malo oblik premoženja deluje dobro v obeh obdobjih. Ker obstaja možnost inflacije in deflacije, zlato sodi v vsak portfelj za zaščito pred tema skrajnostima.

Vir: Jim Rickards from Daily Reckoning