Nedavni rebalans proračuna je sicer zmanjšal luknjo v slovenskem proračunu za leto 2023, a Slovenija po oceni tako ekonomista Maksa Tajnikarja kot Igorja Mastena troši odločno preveč in s tem povečuje tveganje za padec v “grški scenarij”.

Ameriška investicijska banka Lehman Brothers je 15. septembra 2008 bankrotirala, s čimer se je začela svetovna finančna kriza, ki je močno pljusknila tudi v Evropo. Pet let pozneje, leta 2013, je bil slovenski bančni sistem na robu bankrota, zaradi česar smo morali davkoplačevalci globoko seči v žep in sanirati bančni sistem s 3,2 milijarde evri, od tega je skoraj polovica denarja šla v Novo Ljubljansko banko (NLB).

Vzporednic z uvodom v prejšnjo krizo je danes kar nekaj, saj se spet zaključuje obdobje nizkih obrestnih mer in poceni denarja, ki je v prejšnji krizi napihnil nepremičninske balone, tokrat pa so največji baloni v dolgovih držav, ki so med koronakrizo, po sili razmer pa tudi preprosto zato, ker so lahko, izdatno trošile. Ameriške banke znova stojijo vse bolj na trhlih nogah, v Evropi se je zlomil Credit Suisse. Gradbeništvo spet cveti z rekordnimi investicijami, a problem predstavljajo rastoče obrestne mere, ki lahko marsikateri projekt zlomijo.

Dvigi obrestnih mer, ki lomijo podjetniške projekte, pa tudi proračune prezadolženih držav, so nuja zaradi pojava inflacije, ki ne sme uiti izpod nadzora. In kavelj 22 je tu – če ne dvignejo obrestnih mer dovolj, tvegajo, da bo inflacija ušla previsoko, če jih dvignejo preveč, pa tvegajo novo finančno krizo.

Prav inflacija poskrbi, da ima najbogatejši odstotek prebivalstva vedno več, srednji sloj izginja, revnejši pa se vedno težje prebijajo iz meseca v mesec. Tako osovraženo zlato pravilo, ki državam onemogoča čezmerno zapravljanje in s tem povzročanje inflacije, je v resnici branik najrevnejših. Kaj upokojencu pomaga takšen in drugačen “bombonček”, če mu bo inflacija malce kasneje realno kupno moč pokojnine znižala za npr. 20 odstotkov?

Scenarij, ki ga je ekonomist Igor Masten ob začetku koronske krize, ko se je pozabilo na zlato pravilo in se je začelo enormno trošenje v evroobmočju, leta 2020 za MMC napovedal, se uresničuje – inflacija je tu. Z ekonomistom Maksom Tajnikarjem se v tokratnem pogovoru za MMC strinjata, da nastavki za novo krizo definitivno so, tako hude finančne krize kot leta 2008 sicer ne pričakujeta. Ob nespametnem ravnanju pa se lahko marsikatera država, tudi Slovenija, izpostavi nevarnosti, da bo padla v “grški scenarij”.

Se bančni sistem spet lomi, se zgodba ponavlja?

Ameriške banke tonejo v vedno večje probleme. Zalomilo se je švicarski banki Credit Suisse, ki je prva večja globalna banka, ki jo je po letu 2008 rešila država. Smo pred novo finančno krizo, se bančni sistem spet lomi, se zgodba ponavlja?

“Pokazalo se je, da je po dolgoletni uporabi nekonvencionalnih ukrepov oz. po uporabi bilanc centralnih bank kot instrumenta denarne politike bančni sistem ostal do določene mere ranljiv na hitrost spremembe obrestnih mer. Načeloma dvigi obrestnih mer koristijo bančnemu sistemu, ker se jim posojilne marže dvignejo, zaradi tega se jim prihodki dvignejo, ampak po drugi strani pri dvigovanju obrestnih mer lahko utrpijo določene izgube pri vrednotenju svojih sredstev. Zgodilo se je, da so bile banke izpostavljene državnim vrednostnim papirjem bistveno daljših ročnosti kot običajno in to je bila posledica kvantitativnega sproščanja. Ta hitrost dvigovanja obrestnih mer je bila potrebna zaradi odziva na inflacijo. Centralne banke so odreagirale prepozno, podcenile inflacijske pritiske, in ko so končno spoznale, da bo treba vseeno odregirati, so to naredile rekordno hitro. To za bančni sistem pomeni, da koristi, ki jih imajo od potencialno višjih obrestnih marž v primerjavi z razvrednotenjem portfeljev, ki jih prinese isti dvig obrestnih mer, zastrižejo, škarje so se odprle,” je za MMC pojasnil Masten in dodal, da se je to najbolj vidno pokazalo pri bankah, kot je Credit Suisse, ki so zašle v velike težave. “Prišlo je do nezaupanja klientov, ki so svoje depozite začeli premikati drugam, in potem so t. i. skrite izgube vrednotenja postale odkrite,” je pojasnil.

“Financial Times poroča, da je še v prvem trimesečju letos imela Credit Suisse več milijard dobička, a kljub temu vemo, da ni bila v tistem trenutku, v tistih tržnih razmerah sposobna vzdržati pritiska trga in je bilo treba najti rešitev zanjo,” je navedel Masten.

Glede trenutne stabilnosti bančnega sistema je Masten dejal, da je vprašanje, kaj zgoraj opisano dogajanje pomeni, in če smo res pred novo finančno krizo. “Zgodba se ne ponavlja zaradi istih razlogov, nikakor ne. V globalni finančni krizi (2007–08) je bila kopica slabih posojil končnih posojilojemalcev bank. Če pogledamo na ameriški trg, so to imetniki hipotekarnih posojil, ki so množično zašli v težave. Trenutni primer je drugačen, gre za problem uravnavanja strukture bilance bank iz naslova trgovalnih, ne pa posojilnih produktov, temeljni vzrok je drugje. Sicer je lahko tudi ta zelo eksploziven, a se ga lahko učinkoviteje rešuje z ustreznimi ukrepi centralne banke, kar je naredil npr. Fed (ameriška centralna banka) z zagotavljanjem likvidnosti, in vidimo, da so se trgi v veliki meri umirili,” je pojasnil trenutne okoliščine.

Tajnikar: Incestna zveza ECB-ja in poslovnih bank

Poplava poceni denarja in obrestne mere celo pod ničlo, kar je zagotovo ekonomski paradoks, saj to pomeni, da ti posojilodajalec plača, da vzameš denar, so povzročile, da glavni zaslužek bank ni bil več z njihovo glavno in osnovno funkcijo na trgu s posojili gospodarstvu in prebivalstvu. Zdaj so pravzaprav predvsem mastno služile z mešetarjenjem med sabo.

“Evropske poslovne banke so v zadnjih letih ob ekspanzivni denarni politiki živele v nekakšni incestni zvezi z ECB-jem, ustvarjale so zelo ‘zanimive’ prihodke z denarjem, ki so ga dobile od centralne banke in so ga zlagale nazaj v centralno banko. Povedano brez kompliciranja, da bodo ljudje razumeli. Prav nenavaden incestni krog, ki se je zdaj prekinil! Tudi Nova ljubljanska banka je imela lansko leto lepe dobičke. Teh krasnih pogojev za dobičke ni več, kar lahko povzroči krizo znotraj evropskih bank. Bom po domače povedal, banke v Evropi niso živele od kreditov, ki so jih dajale podjetjem, gospodinjstvom in državi, ampak od poslovanja med sabo. To se z novo monetarno politiko, z dvigovanjem obrestnih mer prekinja,” pa je za MMC pojasnil Tajnikar in dodal, da je to notranji problem bančništva.

Potem je tu še zunanji problem, ki najmočneje zadeva ameriške banke, ki so močno vpete v investicijsko bančništvo. “V investicijskem bančništvu je pomembno, če je podjetje, kamor ste investirali, dovolj donosno. Dvigovanje obrestnih mer povzroča problem donosnosti in problem podjetij se nato preseli v banke, ki nimajo dovolj rezerv, da bi na šoke lahko odreagirale,” je Tajnikar opisal, zakaj bi spet lahko prišlo do problemov v bankah.

“Ne verjamem, da bi bila nova finančna kriza lahko takšna kot je bila leta 2008. Danes je v določeni meri finančna kriza že tu, kar nam kažejo določeni prepadi v bankah, a ne verjamem, da lahko nastane zelo velika svetovna kriza, kot smo jo imeli takrat,” je napovedal Tajnikar in dodal, da Credit Suisse niti slučajno ni edina banka v težavah. “Mnoge banke so se dokapitalizirale, ali to načrtujejo, Credit Suisse pa zaradi lastnikov iz Bližnjega Vzhoda dokapitalizacije ni uspel izpeljati, če bi jo lastnik izvedel, problema ne bi bilo. Čudna odločitev iz zornega kota lastnika, ker je bil on tisti, ki je bil ključen, da je banka zašla v težave,” je sklenil.

Nova finančna kriza na obzorju?

Finančna kriza torej lahko spet udari, le vzrok, bi bil tokrat drugi. Zgodba se lahko ponovi. “Ta zgodba vedno obstaja. Vemo, da se je zaradi dvigovanja obrestnih mer po mnogih delih sveta nepremičninski trg ohladil, kar pomeni, da bo slej kot prej prišlo do pritiska na kreditno zdravje bilanc bank. Kaj je lahko kritičen moment? Banke imajo zdaj več kapitala kot leta 2008, to je dejstvo, to je v redu, druga stvar je, da je trg dela v fazi rekordno visoke zaposlenosti, dohodki gospodinjstev so posledično izdatni, njihova kreditna sposobnost pa visoka,” je pojasnil Masten.

A finančni proces v bančnem sistemu trenutno zaradi inflacijskih pritiskov in posledičnega dviganja obrestnih mer vodi do kreditnega stiskanja. “Bančni sistem se je odzval tako, da v teh negotovih razmerah vleče kreditno aktivnost nazaj. Ali lahko to rezultira v znižani investicijski aktivnosti v podjetniškem sektorju? Sledi potencialna izguba večjega števila delovnih mest, kar pa, če pademo v recesijo, lahko izvabi marsikaj na plano,” je Masten predstavil scenarij, kako lahko finančni sistem spet zaide v težave.

Stanje je po Mastenovih besedah sicer trenutno še vedno stabilno, a ne gre prezreti vrtoglavo rastočih dolgov. “Zadeva je relativno mila, imamo boljšo kapitalizacijo bank, ugodno stanje trga dela, itd., sami ugodni dejavniki. Po drugi strani pa se je potrebno zavedati, da je svet kot celota, države in podjetja, še bistveno bolj zadolžen kot je to bilo leta 2008, in velik del tega dolga je pri centralnih bankah. Pretekle epizode so nam lepo pokazale, kako krhek je lahko finančni trg, če se začnejo premoženja prehitro prevrednotiti na relaciji centralnih bank, ko centralne banke namesto t. i. kvantitativnega sproščanja gredo v proces kvantitativnega stiskanja. Poskušajo zmanjšati svojo bilanco, če pogledamo ameriški Fed, so začeli v začetku leta zmanjševati bilanco do točke, ko je prišel pretres. Vse skupaj se je ustavilo in so morali iti nazaj,” je pojasnil, da centralne banke t. i. kvantitativno sproščanje oz. tiskanje denarja težko ustavijo. “Tveganja so znatna in ni izključeno, da če se začne valiti strah po finančnih trgih, lahko pride do resnega šoka,” je sklenil.

Na tej točki vskočijo psihološki elementi, ki v ekonomiji vedno odigrajo svojo vlogo. “Če potrošniki in investitorji pričakujemo, da bo v naslednjih treh mesecih položaj slabši kot je danes, se že danes začnemo obnašati previdno, ne trošimo, ne investiramo, denar vlečemo iz naložb, in to povzroči kaskado bistveno prej in z večjo amplitudo, to je posledica racionalnega obnašanja,” je nadaljeval Masten.

Tudi razcvet gradbeništva se ponavlja

Gradbeništvo je, tako kot v letih 2007, 2008, znova imelo rekordna leta. “Seveda, vse je super dokler se trend ne obrne in začne zaposlenost padati. Zaključujejo se projekti, za katere so se odločili in uredili financiranje še v času, ko je bil denar ekstremno poceni, pri ničelnih obrestnih merah, ob pričakovanju, da gre lahko vrednotenje projektov zgolj gor in gor. V določenih velikih ekonomijah, Avstralija, ZDA, Kanada, Nova Zelandija, Velika Britanija, pa tudi nekateri nepremičninski skladi v kontinentalni Evropi, so že v letu 2022 utrpeli velike izgube. Investicijska aktivnost se bo ustavila, kar bo vse skupaj potisnilo navzdol, to je neizogibno, pogled onkraj sijočih projektov, ki se zaključujejo, je bistveno bolj negativen, kot se zdi ta trenutek,” je napovedal Masten.

Največji baloni tokrat v državnih obveznicah

Za prejšnjo krizo je veljalo, da je ‘poceni denar’ najbolj napihnil nepremičninske balone, ki so nato v ZDA eksplodirali in kriza se je razlezla po celem svetu. Danes pa naj bi poceni denar preteklih let najbolj napihnil balone v državnih obveznicah. Se strinjate s to oceno?

“To je kar točno, tudi za Slovenijo to velja. V letih 2004 do 2008 smo imeli zadolževanje podjetij, ne države, državni proračuni so bili takrat uravnoteženi. Danes je podjetniški sektor relativno nezadolžen, hvala Bogu, ker drugače bi bila nevarnost krize še bistveno večja, enormno pa so zadolženi državni proračuni. Ne gre samo za Slovenijo, celotna EU je prezadolžena! Če se takšna zadolžitev dogaja v Ameriki, je zadeva zelo drugačna, ker imajo dolar, ki je rezervna valuta, zato s prodajo dolarjev na svetovnem trgu financirajo svoj deficit, ki je tudi rekorden! Evropa ima evro, ki tudi spada med rezervne valute, a še zdaleč ne funkcionira tako kot dolar, kar pomeni, da so vsi ti dolgovi en zelo navaden kredit, ki ga bo treba nekoč servisirati,” je povedal Tajnikar in dodal, da ko posluša kolege, ki so specialisti na tem področju, se mu zdi, da nihče ne ve, kako bomo ta kredit vrnili. “Nihče ne ve, z Evropsko komisijo na čelu, to je pot, ki nikamor ne vodi in je zelo nedomišljena. Nastala je kot reakcija na pandemijo, potem kasneje na ukrajinsko vojno, ne vemo pa, kje se bo to končalo, lahko se konča zelo tragično,” je posvaril.

Masten: Država ne more bankrotirati, če lahko tiska valuto

V prejšnji krizi so počili nepremičninski baloni, kaj se bo zgodilo, če tokrat počijo baloni v državnih obveznicah?

“Zadeva ni neposredno primerljiva, ker v teoriji ta balon, če mu hočete tako reči, ne more počiti. Država ne more bankrotirati zaradi dolga, če ima sposobnost tiskanja lastne valute. Tisto kar se zgodi je razvrednotenje denarja, s tem pa se razvrednoti tudi dolg, zmanjšajo se obveznosti z naslova dolga. To zelo dobro poznamo pod pojmom inflacije, danes živimo pri stopnjah inflacije, ki so bile prej nepredstavljive v razvitem svetu zadnjih 40 let. Ta balon javnega dolga, ki ga omenjate, kako se ga bomo rešili? Obdobje daljše vztrajno višje inflacije se ponuja kot zelo logičen odgovor,” je Masten pojasnil, da v balone napihnjeni državni dolgovi ne bodo ravno počili, bodo pa zagotovili, da se visoke inflacije verjetno še lep čas ne bomo znebili. “Ne pričakujem, da bi bile centralne banke sposobne inflacijo spraviti pod kontrolo v bližnji prihodnosti. Zaradi napak, ki so jih naredile v zadnjih petih letih, bomo imeli višjo inflacijo še precej časa,” je pristavil.

Masten: Koronakriza prinese največjo fiskalno ekspanzijo

Masten je v pogovoru za MMC maja 2020 ob začetku koronakrize, ko se je v sili razmer fiskalno zlato pravilo začelo ignorirati in so bruseljski politiki kar tekmovali, kdo bo napovedal več milijard evrov za takšne in drugačne projekte in ukrepe, napovedal realno nevarnost, da bo sledilo obdobje višje inflacije, če bo centralna banka peljala napačno ekonomsko politiko. Točno to se nam zdaj dogaja.

Je trenutna inflacija še vedno v glavnem posledica trošenja med koronakrizo, trošenje zaradi vojne v Ukrajini in energetske draginje, pa nas bo šele dodatno inflacijsko udarilo?

“Lahko bi tako rekli, ni pa to popoln opis. Korenine prepričanja, da bodo obrestne mere večno nizke in da posledično javni dolg ni problem, sežejo v čase pred koronakrizo. V koronakrizi, ki v svoji osnovi ni bila finančna, je postalo splošno sprejemljivo, da ta instrument potegnemo do ekstrema. Rezultat je bila največja in najbolj nasilna fiskalna ekspanzija. Energetska kriza je samo še dodaten element t. i. cost push (stroškovne) inflacije in tudi nezmožnost hitre reakcije centralnih bank dodatno napaja inflacijo, potrošniki bomo to pač pozlatili,” je odgovoril Masten. Povprečni Janez na koncu vedno vse plača, saj “inflaciji ni moč ubežati”.

Kdo je bolj kriv politika ali centralna banka? “Izvirni greh ni na strani centralne banke, ampak na strani držav, ki so šle predaleč. Greh na strani centralnih bank je, da se je vzpostavilo prepričanje, da so del procesa, da lahko gredo onkraj svojega mandata, ki je skrb za inflacijo, in imajo v uvidu tudi druge učinke. Z nizkimi obrestnimi merami se je dal zadosten fiskalni prostor in potem priporočilo državam, izkoristite ga za nekaj produktivnega, saj veste, da se to slednje nikoli ne zgodi,” je izpostavil Masten, da politika najraje troši za politično oportune stvari, na tiste produktivne pa se praviloma pozablja.

Tajnikar: Trenutna inflacija ima vzroke že leta prej

“Razmere, ki poganjajo trenutno inflacijo, so nastale bistveno prej. Ko je nastala velika finančna kriza leta 2008 je nekaj časa veljala politika zategovanja pasu, austerity policy v angleščini. Pokazalo se je, da je to gospodarsko rast zaustavilo še bolj kot sama kriza. Tako ECB kot ameriški Fed sta nato spremenila politiko, šef ECB-ja je leta 2011 postal Italijan Mario Draghi in on je spremenil denarno politiko evroobmočja, ki je postala ekspanzivna. Po domače rečeno se je na debelo tiskalo denar, ta izraz je zelo napačen mimogrede, a tako se govori v vsakodnevnem govoru, in to je pospešilo gospodarsko rast tudi v Sloveniji. Ta politika je trajala predolgo, vse dokler niso obrestne mere, ker je bilo denarja na trgu enostavno preveč, na ničelno raven oz. realno celo pod ničelno raven. V takšnih razmerah imate ogromno denarja na trgu, po drugi strani imate izjemno nizke obrestne mere in denarna politika postane neučinkovita. ECB se je ujela v likvidnostno past in ni bila več pomemben instrument. Nato je svoje dodala koronakriza in zdaj še vojna v Ukrajini. Pandemija je ustavila proizvodnjo, BDP je občutno padel, državne davčne blagajne so ostale prazne in so se začele enormno zadolževati, kar jim je omogočila maloprej omenjena sproščena denarna politika. Dolgovi držav, tudi slovenskega državnega proračuna, so začeli enormno naraščati, deficite se je financiralo s tujimi krediti. V Sloveniji smo imeli dve leti, ko je bil dolg proračuna okoli tri milijarde evrov, to je dolg do tujine. Fiskalna pravila so se anulirala. Ljudje ne razumejo, da če se slovenski državni proračun zadolži v tujini, je to tako, kot bi mi tiskali svoj lasten denar doma v Sloveniji, učinek je enak. In tako smo konec leta 2021 zapeljali v prve inflacije in ko se je zdelo, da se bo končno stanje umirilo, je nastala še vojna v Ukrajini, ki je prinesla dodaten inflacijski impulz s stroškovnega vidika. Prav nič ni čudno, da že nekaj časa živimo v inflacijskih razmerah,” je kako smo prišli do inflacijske godlje pojasnil Tajnikar. Ob tem je poudaril, da se je treba zavedati, da je inflacija tukaj in zdaj posledica dogajanja leta prej, posledice “sedanjega stanja” pa bomo videli šele kasneje.

“Inflacije ne more biti, če ni dovolj velikega povpraševanja in ravno zadolževanje ob zelo sproščeni denarni politiki, ga je nenehno generiralo. Stanje se zdaj v določeni meri umirja, prvič, ker denarna politika ni več tako sproščena, in drugič, ker so se stroškovni impulzi umirili že ob koncu lanskega leta, inflacijske stopnje se v Evropi umirjajo, ne pa tudi v Sloveniji. Zavedati se moramo, da imamo mi še vedno zelo velik presežek povpraševanja, pogosto opozarjam na številko, ki je grozljiva, in sicer prebivalci Slovenije imamo na bankah 26 milijard evrov denarnih rezerv, po domače se govori, da so to prihranki, ampak to niso prihranki, prihranki so sredstva, ki jih spremeniš v investicije, ta denar pa tam na bankah ždi, čaka kaj se bo zgodilo,” je nadaljeval Tajnikar in pristavil, da so omenjene nagrmadene denarne rezerve posledica racionalnega obnašanja Slovencev. “V novoklasični teoriji v makroekonomiki racionalno vedenje kroji gospodarske razmere, ta velika številka priča, da smo Slovenci veliki pesimisti. Če se država danes močno zadolžuje, kaj razmišljajo ljudje? Jutri bodo davki večji, ne upamo si kupiti avta, bolje da je tistih 20.000 evrov na banki, nekaj je treba dati na stran za ‘hude čase’,” je pojasnil.

“Če bi se ta denar začel sproščati, konec leta 2021 sem pisal, da smo se ljudje začeli drugače obnašati do tega denarja, bi to imelo resne posledice. Številka je ogromna, če bodo ljudje ta denar začeli nositi na trg, bo to pospešek inflacije, mislim, da nekaj tega v Sloveniji že imamo, če bi ta denar šel v investicije, pa bi to verjetno prineslo pospešek gospodarske rasti,” je sklenil Tajnikar.

Kaj bomo Slovenci s 26 milijardami na bankah?

“Vsak gospodarski politiki, tudi bančnik, bi moral razmišljati, kaj bomo Slovenci naredili s 26 milijardami, to je nor denar, to je eden temeljnih razlogov, zakaj je treba biti previden pri inflaciji! Če bo vztrajala bo slej ko prej pognala ljudi, da bodo ta denar začeli uporabljati, kar pa ob polni zaposlenosti in nezmožnosti gospodarske rasti lahko samo še pospeši inflacijo in pridemo v začaran krog, ki ni zaželen,” je pojasnil, kako previsoka inflacija lahko povzroči pri ljudjeh strah, da bo denar izgubil vrednost in ga je pač treba čim prej porabiti.

Zlato pravilo se vrača

Čas lahkotnega državnega zapravljanja se končuje, v Bruslju že načrtujejo povratek zloglasnega zlatega pravila. Bo to povzročilo ogromno težav?

“Ne vem, do kolikšne mere bo prevladala politična oportunost na ravni EU-ja, jasno je, da poteka proces usklajevanja novih pravil, ki večjo pozornost dajo dolgu, da bi bila pravila manj rigidna … itd. Gre za iskanje političnega konsenza, da povratek na stara pravila ne bi povzročil tolikšnih političnih pretresov v marsikateri evropski državi, ker bi se pokazala gnilost javnih financ,” je odgovoril Masten in dodal, da si trenutno odločevalci želijo višje inflacije, ker se tako razvrednoti javni dolg, da bi prišli na 10 do 15-odstotnih točk BDP-ja nižjo povrečno zadolženost v EU-ju. “To je ekstremno tvegano, že manjša recesija lahko vse obrne, razgali šibkost javnih financ določenih velikih držav evroobmočja in potem smo spet v finančnem pretresu,” je posvaril.

“Če bo inflacija vztrajala previsoko in bodo posledično tudi obrestne mere morale ostati previsoko, sploh ne rabijo biti blazno restriktivne, in mislim, da tudi ne bodo, zgodovina nas uči, da v dolgih obdobjih povišane inflacije centralne banke izjemno težko zagotovijo ustrezne restriktivne obrestne mere. Kljub temu so te lahko visoke in to pomeni, da bodo države morale refinancirati dolgove po bistveno višjih obrestnih merah, kot so to bile navajene početi. To pomeni, da bo breme financiranja dolga pri teh stopnjah zadolženosti kar naenkrat predstavljal izjemno veliko proračunsko postavko. Vprašanje menedžiranja državnega proračuna in usklajevanja z volilnim telesom, političnimi preferencami, polarizacijo, levega in desnega ekstremizma, bo postalo politično težko, kaj šele ekonomsko,” je opozoril Masten.

Tajnikar: Kredit zamenjajte v fiksno obrestno mero

Tajnikar je prepričan, da bo ponovno uvajanje zlatega fiskalnega pravila v EU-ju povzročilo kopico sivih las. “Bojim se dveh stvari, mogoče sem preveč pesimističen oz. previden, ena stvar je restriktivna denarna politika, s čimer je povezana rast obrestnih mer, mi pa imamo precej zadolžene države pa tudi podjetja, ponekod tudi prebivalstvo, skratka vse tri sektorje, ob zelo nizkih obrestnih merah. Nedolgo nazaj sem na televiziji govoril, ljudje Božji, če imate variabilno obrestno mero, takoj tecite v banko in zamenjajte kredit v fiksno obrestno mero! V resnici je veliko kreditov z variabilno obrestno mero tudi pri podjetjih. Državni proračuni, ki obnavljajo kredite za poplačilo dolgov, vsak dan stopajo v višje obrestne mere. To pomeni, da bo marsikateri projekt, ki je pri nizkih obrestnih merah izgledal donosen, pri višjih bankrotiral,” je Tajnikar pojasnil, da dvigajoče se obrestne mere lahko povzročijo bankrot podjetij in posameznikov, v likvidnostne težave pa pahnejo tudi prezadolžene države. “Takšno zgodbo smo imeli leta 2013, ko smo izvedli sanacijo bank. Problem podjetij se je prenesel v banke. Zato so nekateri ekonomisti proti višjim obrestnim meram,” je dodal, da se lahko ponovi podobna kriza kot leta 2008, ki bi bila po njegovi oceni sicer milejša, ker so danes banke v boljši kondiciji.

“Položaj se čez noč lahko spremeni. Tudi leta 2009 se je govorilo, da so banke v dobri kondiciji, pa čez leto dni niso bile več,” je spomnil Tajnikar, kako nenadoma so slovenske banke padle v luknjo med zadnjo krizo.

Tajnikar: Bankirji ne povedo prave zgodbe

Prvi mož NLB-ja Blaž Brodnjak je nedavno v pogovoru za MMC na vprašanje, katera banka bo naslednja, dejal: “V čigavem interesu je povzročanje panike?” Pa vendar, mar ni dejstvo, da bankirji pred čisto vsako krizo še pet pred dvanajsto mirijo, da je vse v najlepšem redu?

“Res je! Danes bankirji ne povedo prave zgodbe o svojem poslovanju v zadnjih letih, ne povedo, kaj pomenijo radikalne spremembe na denarnem področju! Vplivale bodo na poslovanje vseh poslovnih bank, ki so povezane z ECB-jem, teh je okoli 1500 vključno z našim NLB. Če mene vprašate, bankirjem ni kaj preveč za zaupati, oni imajo svoje računice, ki niso enake, kot če vodite podjetje ali doma v gospodinjstvu razmišljate, kaj boste naredili,” je odgovoril Tajnikar.

“Gre za izjavo menedžerja banke, ki ni v težavah, to je čisto normalen poziv k treznemu obnašanju. Dejstvo pa je, da niti nismo imeli opravka s senzacionalističnim poročanjem, komentarjev, ki so se pojavljali v resnem poslovnem tisku, nisem dojemal tako. Zavedati se moramo, da določena tveganja obstajajo, zato moramo biti pripravljeni na reakcijo, če bi videli, da lahko zadeva skrene s poti. Poleg bistveno boljše kapitaliziranosti, evropski bančni trgu uživa tudi ta luksuz, da je možnost, da bi evropski deponenti v bankah, kjer imamo depozite še vedno po praktično ničelnih obrestnih merah, zbežali v finančne instrumente denarnega trga bistveno manjša, kot to velja za korporacije v ZDA. To je luksuz, ki ga naše banke imajo in so zato manj ranljive. Negativna plat tega pa je, da so depoziti naloženi pri donosnostih, ki so znatno nižje od inflacije in da ni tržnega pritiska, ki bi nas pred to izgubo realnega donosa zaščitil, kar pomeni, da z izgubo vrednosti naših prihrankov to vse skupaj omogočamo,” pa je Brodnjakovo izjavo komentiral Masten.

Slovenija troši preveč

Nedavni rebalans proračuna je sicer zmanjšal luknjo v slovenskem proračunu za leto 2023, a Slovenija po oceni tako Tajnikarja kot Mastena še vedno v trenutnih negotovih razmerah troši odločno preveč.

“To je bil računovodski manever, najprej so predvideli prostor za ukrepe intervencij zaradi energijske krize, potem pa se je pokazalo, da to ni več potrebno. Kar se tiče temeljnega trošenja ostaja naravnanost proračuna nespremenjena in je prekomerno ekspanzivna, primarni projiciran deficit za leto 2023 je blizu rekordnih ravni, čeprav ni več potrebe po sanaciji posledic koronakrize, prav tako v 2023 ni več udarov z energijskih trgov,” je komentiral Masten in dodal, da ravno prekomerna ekspanzivna fiskalna politika botruje k številnim makroekonomskim težavam. “Takšna naravnanost proračuna je neprimerna glede na fazo poslovnega cikla, v kateri smo,” je sklenil.

V veljavi bo kmalu ponovno fiskalno zlato pravilo, ki pri treh odstotkih primanjkljaja v BDP-ju začne sprožati korektivne postopke. “Načrtovanje proračunskih deficitov, ki so tako blizu te meje, že odstotno točko nižja gospodarska rast, lahko potisne čez, to je neprevidno, sam ne bi nikoli načrtoval na takšen način,” je Masten opozoril, da načrtovani proračuni nimajo ustrezne previdnostne meje in dodal, da bi si v teh razmerah morali pustiti vsaj odstotek BDP-ja varnostne meje.

Tveganje za grški scenarij se povečuje

Trenutna vlada Roberta Goloba pravi, da je proračunski primanjkljaj manjši kot leto, dve nazaj med koronakrizo. “To je še vedno enormen deficit in zadolževanje države! Dve stvari sta problem, prvič fiskalna pravila bodo to preprečila, druga stvar pa je dostopnost do kreditov. Država kredite odplačuje tako, da nove najema, ti bodo po višji obrestni meri, in dostop do njih, sem prepričan, se bo zmanjšal. Posledično se bo marsikateri načrt, ki ga imajo vlade po Evropi, izjalovil, ne bo šlo! To bo resno vplivalo na gospodarsko rast, mene je strah, ker sedanja vlada svoje reforme načrtuje tam za leto 2024, bojim se, da takrat denarja za te refrome ne bo. Trenutno še lahko sanjamo, da denar bo, a bomo kmalu videli, da samo sanjamo,” je bil direkten Tajnikar.

Krivec za dvige obrestnih mer in ponovno vzpostavljanje fiskalnega pravila je naraščajoča inflacija, ki ji je treba porezati krila. “Jaz se pridružujem mnenju tistih ekonomistov, ki pravijo, da je bolje imeti inflacijo in gospodarsko rast, kot pa da inflacijo čisto uničimo, smo zadovoljni, gospodarske rasti pa nimamo,” je Tajnikar komentiral dilemo glede boja proti inflaciji.

Država odplačuje dolgove tako, da vedno znova najame nov kredit. Bi morala politika bolj dolgoročno misliti na to, kaj se bo zgodilo, če bo obrestna mera občutneje poskočila? “Zagotovo! To se že zdaj kaže v bilancah državnih proračunov, izdatki za obresti se vse bolj in bolj povečujejo, postajajo vse pomembnejši. Mene te obresti ne skrbijo toliko, pač bo ostalo manj denarja za vojsko, zdravstvo, policijo, šolstvo, itd., bolj me skrbi dostopnost do novih kreditov. Če se spomnimo grške krize, glavni problem niso bile obresti, pač pa dostopnost do novih kreditov s katerimi bi poplačali stare, in država je postala nelikvidna,” je Tajnikar pojasnil, zakaj je bila Grčija po veliki finančni krizi pred bankrotom.

“Slovenija se je nazadnje zadolžila na japonskem finančnem trgu, ste videli, kako daleč je šla, da je dobila ugoden kredit. Ta kredit v bolj zaostrenih razmerah ne bo več na voljo, to je tisto, kar me skrbi. Smo majhna država, vsi kolegi na fakulteti, ki se s tem ukvarjajo, opozarjajo, da je problem v tem, da se nam lahko zaprejo poti do likvidnostnih sredstev. Italiji se to ne bo zgodilo, ker je prevelika, Grčiji pa se je lahko zgodilo, ker je majhna državica,” je Tajnikar posvaril, da grški scenarij, če ne bomo previdni, za Slovenijo ni nemogoč.

“Verjamem, da mi v takšen položaj ne bomo prišli, a nikoli ne veš. Ne smemo voditi države v tej smeri, ko se takšno tveganje povečuje! Zdaj ko je bilo teh 200 milijonov za zdravstvo, so se nekateri posmehovali moji trditvi, da gremo v scenarij Grčije, ampak mi s tem povečujemo tveganje! Z vsakih 200, 500 in ne vem koliko milijonov, ki se jih desno in levo v proračunu predvideva, povečujemo tveganje, jaz se tega ne bi šel!” je bil direkten in dodal, da pogreša glas finančnega ministra Klemna Boštjančiča, ki bi svaril pred nevarnostjo, namesto da zgolj prikimava.

Države veliko trošijo, ker politiki upravljajo z denarjem drugih

Povprečni Janez sam pri sebi ve, da lahko potroši le toliko kot porabi, ko si denar izposodi, ga skrbi, kako bo vračal. Države pa imajo s to ‘zdravo pametjo’ praviloma problem pa naj bo leva, desna, zelena ali pa mavrična vlada na oblasti, zakaj? “Average Joe (povprečni Janez, op. a.) upravlja s svojim lastnim denarjem, dočim vladajoče elite upravljajo z denarjem drugih. Koristi od odgovornega upravljanja s financami so tu bistveno bolj asimetrično porazdeljene. Če Joe ne more odplačati dolga, to njega neposredno boli. Vlado oz. posameznike, ki imajo moč odločanja v nekem mandatu, odločitve ne zadevajo neposredno,” je Masten odgovoril, da politiki počnejo velike neumnosti, ker ne trošijo svojega denarja.

Inflacija najbolj udarja po revnih

Inflacija najbolj boli ljudi, ki velik del oz. večino prihodka namenijo za tekoče izdatke. Revni so tako še revnejši, srednji sloj izginja, pregovorni t. i. en odstotek najbogatejših pa ima vse več in več. “Če imate večji del svojih prihodkov iz naslova finančnega premoženja, so donosi na kapitalske naložbe bistveno bolj usklajeni z inflacijo kot plače,” je pojasnil Masten in dodal, da izgubljajo tudi varčevalci, ki jim inflacija požira vrednost depozitov na bankah.

Je ECB zdaj bolj stabilna in neodvisna od težav v ZDA?

Pri prejšnji krizi so težave pljusknile v Evropo iz ZDA, kjer so počili nepremičninski baloni. V Bruslju mirijo, da je ECB zdaj veliko bolj stabilna in neodvisna od težav čez lužo. Bi se strinjali?

“Primer Credit Suissa pove, da če imaš luknjo, lahko zelo hitro pride do metuljevega učinka. Včasih je veljalo, da je ECB tista, ki je bistveno bolj osredotočena na inflacijo, da je primarni cilj nizka inflacija oz. stabilnost cen, medtem ko so ZDA tiste, ki večjo prednost dajejo visoki stopnji zaposlenosti, šele potem pride v fokus inflacija. Zdaj so se zadeve obrnile! ECB je predolgo vztrajala pri ekspanzivni denarni politiki, bistveno podcenila nevarnost inflacije, prepozno začela dvigovati obrestne mere, jih dvignila premalo, in na ta način povzročila zagato kar se tiče neravnovesij na finančnih trgih. Sploh ni vprašanje ali so za težave v evroobmočju krivi v ZDA, krivec je lastna napačna presoja,” je odgovoril Masten in ob tem izpostavil, da pri balonu javnofinančnega dolga evroobmočje prednjači v negativnem smislu.

Diametralno nasprotna mnenja ekonomistov

Ekonomija ni matematika ali fizika, kjer ne more biti nobene debate o tem, koliko je 1+1 ali pa kolikšen je težnostni pospešek zemlje. Tudi prejemniki Nobelove nagrade za ekonomijo tako pogosto postavljajo diametralno nasprotne teze, ki so očitno odvisne od barve ideoloških očal, ki jih imajo na nosu. Si ekonomist želi vitko ali debelo državo? Si želi ugajati politiki, ki bi rada zapravljala, in napiše teorijo denarja, ki inflacijo “pozabi” upoštevati?

“V profesiji med ekonomisti, vam lahko povem, si bil deležen posmeha, če si rekel, ob vsej tej poplavi likvidnosti, bo slej kot prej inflacija tu. Kakšna inflacija? Kje jo vidite? No, zdaj je tu!” je izpostavil Masten in potrdil, da ekomisti niso imuni na ideologijo. “Ko se cepi pomanjkanje znanja z ideologijo, nastajajo moderne teorije denarja, ki enostavno izključijo inflacijo iz modela, to je takoj imelo odzven pri nosilcih ekonomske politike, napake se kopičijo. Faza norosti še ni zaključena, ta trenutek se odkrito zagovarja ideje, da naj se s kontrolo cen omejuje inflacija, kot da še nikoli nismo videli, da administrativna kontrola cen zgolj rezultira v bistveno večjem izbruhu inflacije kasneje,” je opozoril Masten, da smo omejevanje cen v zgodovini videli že velikokrat in da vemo, da ne deluje. Dobrine s prenizko omejenimi cenami so praviloma izginile s polic v trgovinah, hkrati pa se je razcvetel črni trg.

“Ko imamo ekonomisti različna mnenja o istih stvareh, je to posledica dejstva, da ne znamo teorije dovolj dobro, ali pa smo nespretni pri uporabi znanja v praksi, to velja tudi za Nobelovce, pri njih sicer težko rečemo, da gre za neznanje, v naši srenji tukajle pa je tega precej! Študentom vedno rečem makroekonomika je sestavljena iz številnih luštnih zgodbic, ki niso strašno zahtevne, problem pa je, da veš, kdaj katero od v praksi uporabiti,” pa je glede diametralno nasprotnih mnenj vrhunskih ekonomistov povedal Tajnikar.

“Jaz učim štiri teorije o inflaciji, te štiri teorije so se v zadnjih mesecih menjavale, treba je biti previden. Konec leta 2021, ko se je v Sloveniji in Evropi pojavila inflacija, je ena teorija precej dobro pojasnjevala razloge, a že sredi leta 2022 je bila aktualna druga teorija. To, da znaš iz zakladnice teorij potegniti prave, da lahko pravilno razlagaš dogajanje v praksi, to je največja umetnost,” je izpostavil Tajnikar.

Zakaj je šla cena elektrike v nebo?

Izgradnjo električne infrastrukture vključno z elektrarnami več ali manj plačamo davkoplačevalci, potem pa se ta električna energija preprodaja na evropski borzi, kjer nekateri z njo kujejo bajne dobičke, potrošniki pa jo potem dobimo po pregrešno zasoljeni ceni. Mar ni to z vidika davkoplačevalca zgrešeno zastavljen sistem?

“Pred 15, 20 leti smo ekonomisti začeli razmišljati, da bi bilo fino, če bi se razvil evropski trg električne energije. S trgovanjem bi se ustvarjala konkurenca, zniževale bi se cene in potrošniki bi imeli nekaj od tega. Trg se je preprosto pokvaril, bil je zelo neprimeren, ko so nastali resni šoki. V Sloveniji znamo proizvajati elektriko po ceni 55, 60 evrov na megavatno uro, trgovalo se je z njo pa tudi po ceni 300, 400 evrov. To ni proizvodna cena nikjer, v pomanjkanju energentov so nekateri začeli kovati monopolne dobičke! Jaz sem predlagal povratek v preteklost – dobesedno! Včasih smo imeli zelo preprost sistem, kjer je bila cena elektrike zelo odvisna od proizvodne cene v Sloveniji. Predlagal sem, da bi vodili politiko čim večje samooskrbe, mednarodno pa bi trgovali samo v nujnem obsegu za stabilnost mreže in za pokrivanje manjkov, a potem se je zgodilo marsikaj, Teš je bil par mesecev zaprt, imeli smo slabo hidrologijo. Strah me je, ker po lanskem letu, ko smo videli, kaj se dogaja v tem nepopolnem trgu od katerega smo odvisni, še naprej podcenjujemo domačo proizvodnjo in nismo nič spremenili. Verjetno tudi zaradi interesov! Nekateri veliki trgovci, ki jih imamo v Sloveniji, bi zaradi takšne reforme izgubili delo,” je opozoril Tajnikar, da verjetno na energetskem področju v Sloveniji zadeve ne uredimo tudi zaradi interesov trgovcev, ki bi radi s preprodajanjem še naprej kovali dobičke.

Minulo sezono je pred še hujšo energetsko draginjo reševala tudi “lepa zima”, a po besedah Tajnikarja strah, kaj bo letošnjo jesen, ostaja. “Resno se bo treba odločiti, kaj hočemo, sektor bo treba prestrukturirati. Zelo rad imam okolje, a popolnoma jasno je, da v Sloveniji s fotovoltaiko in vetrnicami ne moremo reševati proizvodnje elektrike. Zelo jasno je, da rabimo novo nuklearko,” je komentiral in dodal, da se na področju jedrske tehnologije obetajo številni preboji, ki bodo med drugim omogočili ponovno uporabo izrabljenega jedrskega goriva, zanimiv koncept pa so tudi majhne modularne nuklearne elektrarne, kjer odpade veliko distribucijskih stroškov, saj jo postaviš tja, kjer potrebuješ elektriko.

“Zelena” industrija izkorišča borce za okolje

“Ljudje mislijo, da je to nekaj eksotičnega, v resnici pa so fotovoltaika in vetrnice passe, gre za staro tehnologijo, ki povzroča nevarne odpadke. Za velikim navalom na fotovoltaiko se skriva interes biznisa. V javnosti nenehno poslušamo, kako je treba zaščititi okolje, zelena gibanja kričijo o tem, a pogosto se ta gibanja ne zavedajo, da so izkoriščana s strani enega dela industrije, ki išče nov trg,” je opozoril, da t. i. zelena industrija izkorišča borce za okolje, da lahko služi bajne dobičke.

“Avtomobilska industrija je najlepši primer, v Sloveniji imamo 1,2 milijona avtomobilov! Težko je na veliko prodajati nove avtomobile, lahko pa rečemo, aha, dizel in bencin sta zanič, moram kupiti električnega! Kdo to hoče? Jaz ne, hoče pa to industrija, ker dobi dejansko nov ogromen trg,” je bil konkreten in dodal, da so brezkrtačni motorji in Li-ion baterije, ki poganjajo električne avtomobile zastareli. “Zadeva je enaka kot 20, 30 let nazaj. Tu tehnoloških prebojev ni pričakovati, to ljudje, ki se znanstveno s tem ukvarjajo, vedo, a o tem ne govorijo preveč glasno. To pomeni, da bo že jutri potrebno poiskati druge rešitve,” je sklenil.

Se jim je v Nemčiji zmešalo?

Nemčija, čeprav zaradi vojne v Ukrajini nima več dostopa do poceni ruskega plina, zapira nuklearke in hkrati odpira termoelektrarne ter širi rudnike premoga, zaradi ene takšne širitve so celo podrli polje vetrnic. Obenem se želijo voziti z električnimi avtomobili, ki jih bodo očitno polnili na premog. Da s tem za okolje ne bodo storili popolnoma nič, naravnost bode v oči. Kaj se dogaja?

“Koronakriza je sprožila veliko prestrukturiranje v svetu, pokazalo se je, da ZDA niso več to, kar so bile, da je Kitajska v neverjetnem prodoru, tehnološkem! Ne gre več za to, da zgolj prodajajo kramo in imajo poceni delovno silo. Evropa na drugi strani stagnira. Zakaj? Ker nam Nemčija stagnira! Ni najbolj razvita v EU-ju, je pa največja in najpomembnejša. Zapirajo nuklearke in ostajajo brez energije, to so popolnoma nenormalne odločitve na tem področju! Imajo nuklearke, a jih ne uporabljajo, imajo resno energetsko krizo, zelo drage energente, ustavljajo svojo industrijo, ki je bila za Nemčijo najpomembnejša, na drugi strani imajo problem z avtomobilsko industrijo, ker jim nekdo od zunaj vsiljuje, da njihovi BMW, Volkswagen, Mercedes, itd., niso več ustrezni in da morajo delati to, kar dela Tesla. To v tem trenutku uničuje moč celotne Evrope!” je opozoril Tajnikar in ob tem dodal, da so v Sloveniji najmočnejši sektor industrije prav podizvajalci avtomobilske industrije, ki so močno vezani na Nemčijo. Če se zatrese gospodarski motor Evrope – Nemčija, bo kriza posledično prišla tudi v Slovenijo in številne druge države EU-ja.

“Nemčija dela čudne poteze, a kar počnejo je nerazumljivo za ekonomista, za politika pač ne. Imajo močno zeleno stranko, ki je celo v vladi, tudi v Sloveniji imamo številne čudne poteze, ko politika nekaj hoče,” je Tajnikar obtožujoči prst za nesmele odločitve uperil v politiko, ki vedno znova poskrbi, da ideologija, v tem primeru zelena, zamegli realnost in zagovornikov teze, da je ena plus ena tri hitro kar mrgoli.

V Evropi posledično že opažamo deindustrializacijo, industrija v Nemčiji ima težave, pri nas se je npr. ustavil Talum. “Dostop do ustrezno stroškovnih virov energije je ključen, z drago energijo določene industrijske veje odpadejo, to so definitivno pomembni izzivi, ki zahtevajo strukturno prilagajanje, in ki se jih s prekomernim trošenjem denarja ali pa nizkimi obrestnimi merami ne da rešiti,” je Masten opozoril, da s trošenjem denarja problema drage energije ne bomo rešili. Poiskati bo treba nove poceni vire energije, zgraditi lastne, ali pa pozabiti na industrijo. Kako pametno je, da Evropa ostane popolnoma brez lastne proizvodnje npr. aluminija pa je že drugo vprašanje.

Dedolarizacije sveta (še) ne bo, Evropa izgublja

Zaradi vojne v Ukrajini in z njo povezanih sankcij proti Rusiji se je precejšen del svetovne trgovine začel odmikati od dolarja, ta proces sicer teče že dlje, tu so npr. države BRICS-a, je t. i. dedolarizacija sveta pred vrati?

“Mislim, da smo daleč od tega, ko bi dolar izgubil to svojo funkcijo, še vedno je izjemno močan. Je pa res, da Kitajska svojo moč z yuanom iz dneva v dan krepi. Ne gre za to, da bi bila valuta strašno pomembna, a za njo stoji kitajsko gospodarstvo. Kitajci danes na debelo investirajo v Afriko, ki je v gospodarskem smislu prazen prostor, a z ogromno potenco. Kitajci gredo tja, postavljajo infrastrukturo, financirajo projekte in jutri bo Afrika Kitajska! Yuan bo tam postal močnejši, a to ne pomeni, da bo dolar izgubil svojo funkcijo. Delno je sama monetarna politika v Ameriki kriva, ker razvrednoti dolar. Množična uporaba drugih valut pri trgovanju z Rusijo je posledica sankcij, takoj ko bi se sprostile, ko bi se svetovna trgovina sprostila, bi dolar pridobil! Američani se tega verjetno čisto dobro ne zavedajo, je pa to jasno Kitajcem,” je odgovoril Tajnikar in dodal, da se res o dedolarizaciji danes veliko govori, a da to ni izrazit proces, saj je “dolar še vedno daleč, daleč najmočnejša valuta”.

“Mislim, da ne bo prišlo do položaja, v katerem bi dolar izgubil dominantno vlogo, imel bo manjšo, logično, ta proces je v trendu, ker so Kitajska in s surovinami bogate države v zadnjih 30-ih letih dobile bistveno večje odstotke v svetovni trgovini in svetovnem BDP-ju. V celotni masi sredstev, ki so denominirana v dolarju, ni prišlo do radikalnih premikov. Da bi dolar padel s trona, se še ne bo zgodilo. Pred kratkim je bila naslovna zgodba v The Economistu, ki pove, da ameriško gospodarstvo v zadnjih 25-ih letih ni izgubilo v deležu globalnega BDP-ja, še vedno so na četrtini, JV Azija je v tem času za nekajkratnik povečala svoj delež, tisti, ki izgubljamo pa smo dejansko v Evropi,” pa je odvrnil Masten.

Kam razpršeno vtakniti prihranke v teh negotovih razmerah?

“To vprašanje mi pogosto postavljajo, če bi znal dobro odgovoriti, bi verjetno bil milijonar. V teh razmerah, ki so zdaj, pa tudi dolgoročno, so naložbe v nepremičnine še vedno najboljše, če imate dovolj denarja. Lokacija, kjer danes ni nič, jutri pa se morda tja razširi mesto, mogoče nastane podjetniška cona ali razvije turizem. Z delnicami se igrajte samo, če veste za kaj gre, drugače je bolje, da to prepustite borzno-posredniškim hišam. Ta zgodovina ni lepa, tudi podjetjem, ki so zelo lepo napredovala, je vrednost delnic močno padla. Tu so kriptovalute, če zelo radi tvegate, jaz se z njimi nisem igral. Potem je tu trgovanje z valutami, zanimiv trg, poznam ljudi, ki so zaslužili, a znova, to je trgovanje, morate slediti, vedeti, za kaj gre. Drugače pa, če imate denar, si privoščite v življenju, ki je kratko, dobre počitnice, dober avto, dobro kosilo, poskrbite za svojo družino, to je dober nasvet,” je odgovoril Tajnikar.

“Kar se razpršitve tiče, so trenutno mogoče najboljši pogoji, ker lahko opažamo lepe negativne korelacije med donosnostjo obveznic in delnic, ki omogoča t. i. naraven učinek razpršitve. Govorim za varčevalce, nepoučene investitorje. Karkoli izmed nizkostroškovnih naložbenih skladov. Z višjimi obrestnimi merami so ponovno tudi dolžniški papirji, torej obveznice, smiselna naložba na daljši rok, to je pozitivno z vidika varčevanja,” pa je svetoval Masten in dodal, da se za nakup nepremičnine splača počakati na “boljše čase”, glede kriptovalut pa je dejal, da tam velja “regulatorni Divji zahod”, zato jih odsvetuje komurkoli, ki “nima izjemne želje po kockanju”.

Vir: rtvslo.si