CBDC – Centralno bančne digitalne valute bodo morale biti tesno povezane z identiteto, da se bodo lahko spopadale z nezakonitimi financami in tveganjem razkroja bank.

Ekonomsko-raziskovalna služba Goldman Sachs, ki jo vodi Jan Hatzius, je ta teden objavila poročilo o stanju digitalnih valut centralne banke in nehote upošteva dva dejavnika, ki sta v strukturi CBDC po vsem svetu vedno bolj pomembna.

• Prvo se nanaša na anonimnost;
• drugo, kako bi lahko stanja obravnavali ali omejili, da bi se izognili obrestni arbitraži, ki izkrivlja financiranje iz običajnega bančnega sistema.

Kot poročilo ugotavlja:

Centralne banke so bile previdne, da bi se izognile dvem ključnim tveganjem, ki bi  lahko predstavljale CBDC. Da bi preprečile posredovanje bank z odvzemom njihove vloge, so centralne banke naložile zgornje meje, za neplačevanje obresti CBDC oziroma so razmišljale o naložitvi kazenske obrestne mere za deleže nad določenim pragom. Da bi se izognili nedovoljenim dejavnostim, so se centralne banke večinoma odločile proti popolnoma anonimnim računom ali omejenim anonimnim transakcijam in posrednike komercialnih bank zadolžile za spremljanje strank in transakcij.

Čeprav se ob prvem branju nič od tega morda ne zdi sporno, je vredno razmisliti o širši sliki.

Zdi se, kot kažejo raziskave in eksperimenti CBDC, da skoraj ni mogoče izdati takšnih valut zunaj celovitega nacionalnega sistema za upravljanje digitalnih ID. Pomen: CBDC bodo verjetno vezani na osebne račune, ki vključujejo osebne podatke, kreditno zgodovino in druge ustrezne informacije.

Za to obstaja več razlogov, najpomembnejši pa se nanaša na dolgoletni argument, da brez CBDC gotovina v digitalni dobi ne bi več delovala kot javno dobro. Utemeljitev nadalje nalaga, da če zahodne centralne banke ne bodo prišle na trg s stroškovno učinkovitimi digitalnimi nadomestki denarja, jih bodo konkurenti iz zasebnega sektorja namesto tega izdajali “v obzidanih vrtnih strukturah”. Teorija trdi, da bi bilo to slabo, ker bi zasebnim subjektom morda omogočilo, da iz sistema pridobijo prevelike rente ali da bi odvzeli pravice mnogim ranljivim segmentom družbe.

Treba je samo pogledati običajne digitalne plačilne storitve in prevladujoči problem finančne izključenosti, da bi razumeli, kako bi se stanje lahko poslabšalo, če bi namesto številnih bank, ki tekmujejo med seboj (in sčasoma izključile ljudi enega za drugim, vendar nikoli univerzalno), prevladoval en sam ponudnik zasebnega sektorja z monopolnim odtisom.

Toda za reševanje tega problema bi morali biti CBDC strukturno zasnovani tako, da bi bili univerzalni in dostopni vsem, ne glede na njihovo kreditno zgodovino ali evidenco.

V tem je izziv za centralne banke, ki prav tako naslavljajo standarde FATF o preprečevanju pranja denarja in predpisih o poznavanju strank.

Če je sistem univerzalen in nediskrimininatoren, ne more preprečiti nedovoljenih dejavnosti-aktivnosti. Izključitev ali uvrstitev na takšen sistem preprosto ni mogoča. To pomeni, da bi morali za reševanje moralnega tveganja, ki je značilno za takšen sistem, sodelovati drugi udeleženci.

Kar nas pripelje do drugega problema. Če naj bi bili CBDC univerzalen in dostopen vsem, bodo verjetno imeli nepošteno prednost v smislu financiranja pred običajnim bančnim sektorjem. In to, kot smo pogosto pisali, predstavlja tveganje, da se centralne banke spremenijo v institucije državnega bančnega tipa.

Glede tveganja razkroja Goldman ugotavlja:

. . . centralne banke so svoje CBDC oblikovale tako, da ne plačujejo obresti ali razmišljajo o določitvi kazni za deleže nad določenim pragom. Nekatere centralne banke so tudi uvedle zgornje meje skupnih stanj ali dovolile posrednikom komercialnih bank, da omejijo stopnjo, do katere lahko stranke zamenjajo obstoječe vloge za CBDC.

Kar zadeva tveganje nezakonitega financiranja:

Da bi to rešile, so se centralne banke večinoma odločile proti popolnoma anonimnim računom ali omejile velikost anonimnih transakcij. Vlade imajo različen vpogled v transakcije in na splošno breme spremljanja strank CBDC in transakcij, postavljajo to na posrednike komercialnih bank.

Kot povzema naslednja tabela, zato večina centralnih bank svoje CBDC oblikuje tako, da temeljijo na računih ali preverjajo osebne dokumente.

Če pa naj bi denar temeljil na osebni identiteti in ne na žetonih ter bil zamenljiv, to uvaja povsem novo vrsto etičnih dilem in družbenih vprašanj, ki jih trenutno v resnici ne postavljajo na dovolj široki družbeni ravni.

Pogovori, ki bi jih morali voditi, so povezani s tem, komu kot družbi res zaupamo svoje osebne podatke? Trenutna izbira vključuje zasebna podjetja, kot je Facebook, visoko regulirane zasebne institucije, kot so banke, “neodvisne” centralne banke, centralne banke, ki jih usmerja vlada.

Ko gre denar na podlagi osebnih podatkov, je treba upoštevati tudi širše parametre potencialne plazljivosti podatkov. Kako daleč naj bi segal ta osebni spis? Kakšne nedenarne informacije bi morale biti v njih ali ne? V kolikšni meri bi morali imetniki računov tretjim osebam zavrniti dostop do svojih podatkov? Komu bi vlada lahko zaupala upravljanje teh shem in kako bi jo lahko prištevali k odgovornosti?

Kot ugotavlja Goldman Sachs, je v številnih CBDC predvideno, da bo širši bančni sistem upravljal s tem povezane identitetne sisteme in odnose s strankami. Če pa je temu tako, kaj bodo od tega imele banke? Kako bodo plačani za ponujanje teh stroškov, po kakšni ceni?

Na koncu verjetno ena velikost ne bo ustrezala vsem, nenazadnje tudi tisto, kar deluje avtoritarnim državam, kot je Kitajska, ki imajo naklonjenost in moč, da svojim ljudem naložijo intenzivne nadzorne denarne sisteme, verjetno ne bo ustrezalo dolgotrajnim demokracijam, kot je npr. angleška, ki imajo znano odpor do nacionalnih shem osebnih dokumentov.

Kazalnik demokratične volje za takšne sheme je v obliki rezultata nedavnega švicarskega referenduma o uvedbi potencialnega nacionalnega sistema elektronske identitete. Končni rezultati so pokazali, da se je proti shemi izreklo 64,4 odstotka volivcev. Zanimivo pa je, da nasprotovanje predlogu ni temeljilo na popolni zavrnitvi sistema eID (elektronske osebne identitete), temveč na ideji, da bi ga morala v celoti zagotoviti vlada pod popolnim demokratičnim nadzorom in ne zasebna podjetja, kot je bilo prvotno predvideno.

Vendar se CBDC dolgoročno razvijajo, kar nam pove, da je izrednega pomena, da politiki in centralni bančniki širše vključijo javnost v razvoj denarnih sistemov, ki temeljijo na osebnih dokumentih. Trenutno stanje razprave je tako specializirano in tehnično, da obstaja nevarnost, da bodo novi monetarni sistemi zajeti brez kakršnega koli demokratičnega nadzora.

Vir: Financial Times