Koronakriza je ohromila gospodarstvo, države pahnila v zadolževanje in velike primanjkljaje v državnih malhah. A vsaka kriza je lahko tudi priložnost in izkoristiti bi jo morali za transformacijo v razvito digitalno družbo 21. stoletja.

Finančni sveženj Evropske unije za obdobje 2021–2027 Sloveniji namenja več kot 10 milijard evrov sredstev. “Toliko EU-sredstev Slovenija nikoli do zdaj ni imela na razpolago in jih verjetno tudi nikoli več ne bo imela,” je v intervjuju za MMC ob obletnici epidemije koronavirusne bolezni 19 dejal profesor ekonomije Mojmir Mrak z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

Priložnost bi veljalo izkoristiti za preboj med najbolj razvite države, za digitalizacijo gospodarstva, družbe ter strumen in pogumen korak v 21. stoletje. Ne gre za “levo” ali “desno”, pač pa za politiko, ki bi bila sposobna videti “veliko sliko” onkraj lastnih parcialnih interesov.

Poleg priložnosti vsaka kriza prinaša tudi vrsto negativnih posledic. Javnofinančni primanjkljaji in posledično zadolževanje, s katerim države “kupujejo čas”, medtem ko sta zaradi epidemije ohromljeni gospodarstvo in javno življenje, so podivjali. Kako bomo ves ta dolg odplačali? Se bodo znova “zategovali pasovi”? Bo dolgove pojedla inflacija in bo štruca kruha, ko se prah poleže, recimo stala 10 evrov? Bo sledil odpis dolgov? Ali bo izhod iz krize države evroobmočja torpediral v stabilno gospodarsko rast in javnofinančne presežke, ki bodo zlahka odplačevali izposojeno?

Sedež ECB-ja v Frankfurtu.

Mineva leto dni od začetka epidemije covida-19, ki je ohromila gospodarstvo. Kako bi ocenili gospodarsko politiko Bruslja in posameznih držav članic, je bil odziv po vašem mnenju ustrezen?
Gre za krizo, ki je popolnoma drugačna od prejšnjih kriz, vključno s tisto pred desetimi leti. Medtem ko so te krize imele izvor v gospodarskih slabostih držav, ima sedanja kriza svoje izvore v zdravstvenem segmentu. V tem smislu bi lahko rekli, da je zdajšnja kriza po svojih značilnostih sicer bolj simetrična, saj je prizadela prebivalstvo po vsem svetu, njene gospodarske posledice pa so zelo različne in torej nesimetrične. Te razlike izhajajo predvsem iz razlik v strukturah gospodarstev in razlik v odgovarjanju nosilcev ekonomske politike na pandemijo, pri čemer je to močno povezano s fiskalnim položajem držav. Če pogledamo razvite države, vključno z državami članicami EU-ja, so te dokaj podobno odgovorile na sedanjo krizo. V vseh je sledil hiter in obsežen odziv centralnih bank, ki so zalile gospodarstva z dodatno likvidnostjo, vlade pa so odgovorile z ogromnimi fiskalnimi svežnji, s katerimi so svojemu prebivalstvu in gospodarstvom omogočile kolikor le mogoče učinkovito spopadanje s krizo. Če si natančneje pogledamo, kako je EU odgovoril na krizo, potem je v izhodišču treba povedati, da ima na področju zdravstva EU zelo omejene pristojnosti. Zdravstvo je eno od tistih področij, na katerem države članice niso bile pripravljene prepustiti dela svoje suverenosti na EU-raven. To seveda pomeni, da je bil tudi odgovor na zdravstveno krizo predvsem v rokah držav članic. Podobno kot drugje v svetu so države članice EU-ja na krizo odgovorile s fiskalni svežnji, ki pa so vendarle bili različno obsežni, pač glede na fiskalne zmožnosti posameznih držav. V nasprotju s prejšnjo krizo je tokrat hiter odgovor sledil tudi na ravni EU-ja, seveda samo na področjih, ki so v njegovi pristojnosti. Naj bom natančnejši. Evropska komisija je takoj sprostila izvajanje zakonodaje na področju fiskalnih pravil in državnih pomoči in s tem razširila manevrski prostor državam članicam za ukrepanje. Poleg tega je komisija takoj preusmerila del sredstev iz proračuna EU-ja, aktivirane pa so bile tudi obstoječe EU-institucije, ki imajo možnost zagotavljanja dolžniških sredstev, na primer EIB in ESM. Moja splošno mnenje je, da se je EU na področjih svojih pristojnosti tokrat odzval zelo hitro in odločno, se je pa zelo hitro pokazalo, da bi bilo zaradi zelo neenakomernega učinka krize na posamezne države članice nujno imeti fiskalni instrument, ki bi na krizo odgovoril na ravni EU-ja kot celote. Že marca lani je bila tako podana pobuda o izdaji t. i. “koronaobveznic”, ta predlog pa je dobil končno obliko nekaj mesecev pozneje v obliki dogovora o velikem, 750 milijard evrov vrednem fiskalnem svežnju, namenjenem učinkovitemu odgovarjanju na zdravstveno krizo in povečanju odpornosti Evrope proti podobnim krizam v prihodnosti.

Zakaj je bil potreben tako velik fiskalni sveženj na EU-ravni?
Če takšnega svežnja na ravni EU-ja ne bi bilo, potem bi bilo realno pričakovati, da bodo države članice iz zdravstvene krize izšle v zelo različni gospodarski kondiciji in torej z različnim startnim položajem za gospodarsko obnovo. Ta fiskalni sveženj, ki je namenjen predvsem gospodarsko šibkejšim članicam, naj bi zagotovil, da bodo po krizi vse države članice vsaj v približno enakem položaju, ko bodo tekmovale na skupnem evropskem trgu. Če takšnega svežnja ne bi bilo, bi zelo verjetno prišli v položaj, v katerem bi gospodarsko šibkejše države članice začele uvajati različne omejitve na področju prostega pretoka blaga in storitev. To pa bi hitro postavilo pod vprašaj delovanje skupnega evropskega trga, ki je še kako pomemben tudi za njene močnejše članice. Prav to spoznanje, da je brez fiskalnega svežnja na ravni EU-ja ogroženo delovanje skupnega evropskega trga kot vsebinskega jedra Evropske unije, je bilo po mojem mnenju ključno, da so članice dosegle soglasje o nujnosti takšnega instrumenta.

Večji in močnejši rešujejo manjše, da ne ostanejo zadaj …
Ne gre za razliko med večjimi in manjšimi članicami. Imamo zelo velike države z velikimi težavami. Italija in Španija nikakor nista majhni državi, pa ju je pandemija gospodarsko zelo prizadela. In imamo majhne države, kot na primer Luksemburg, brez večjih težav. Gre bolj za razliko, v kakšni fiskalni kondiciji so bile posamezne države pred izbruhom krize. Tiste v boljši kondiciji, kot na primer Nemčija, Nizozemska, Avstrija in Luksemburg, so na krizo lahko odgovorile ne le z večjimi fiskalnimi svežnji, temveč tudi z obsežnejšim koriščenjem sproščenih pravil za državne pomoči. Na drugi strani pa imamo države, majhne in velike, katerih javne finance so bile manj solidne. Še na nekaj je treba opozoriti. Države imajo dokaj različne strukture svojih gospodarstev. Kriza je tako relativno bolj prizadela tiste države članice, ki imajo v strukturi svojih gospodarstev visoke deleže turizma, gostinstva in nekaterih drugih storitvenih dejavnosti. To pa so po pravilu države na južnejšem, sredozemskem delu EU-ja. Glede na to ni presenetljivo, da so bile prav te države med najmočnejšimi zagovorniki formiranja velikega fiskalnega svežnja na ravni EU-ja. Bi pa bilo zelo narobe reči, da so takšen sveženj zagovarjale samo južne države Evropske unije, kot se včasih sliši, saj so bile za njegovo formiranje od vsega začetka tudi nekatere države s severnega dela EU-ja, na primer Irska in Belgija.

Evro je danes veliko robustnejši, kot je bil med zadnjo krizo “bančnih lukenj” pred dobrim desetletjem.

Odziv držav na zdajšnjo krizo je bistveno drugačen, kot je bil na krizo “bančnih lukenj” pred desetimi leti. Zakaj?
Da, države so na krizo tokrat odgovorile s popolnoma drugačno kombinacijo makroekonomskih politik. Kar zadeva politiko, so v primerjavi z desetletjem prej tokrat države odgovorile z velikimi fiskalnimi svežnji. Razlogov za ta povsem drugačen odgovor na področju fiskalne politike pa je kar nekaj. Glavni je v tem, da je manevrski prostor druge makroekonomske politike, to je monetarne politike, danes bistveno bolj omejen, kot je bil pred desetletjem. Takrat so centralne banke lahko posredovale s svojim klasičnim instrumentom, to je z znižanjem obrestnih mer. To danes preprosto ni mogoče, saj so obrestne mere bolj ali manj na ničli, njihovo posredovanje pa je zoženo na nekonvencionalne instrumente kvantitativnega sproščanja. V pogojih, ko monetarna politika nima več več možnosti za učinkovito ukrepanje, je bilo nujno, da pomembnejšo vlogo prevzame fiskalna politika. To je v zdajšnjih razmerah tudi lažje, saj so obrestne mere za zadolževanje držav na zgodovinsko nizki ravni. Poleg tega so izkušnje iz prejšnje krize, zlasti krize evroobmočja, jasno pokazale, da je bil konceptualni pristop reševanja krize, ki je temeljil na izrazitem omejevanju vseh oblik porabe, zelo vprašljiv, če že ne v celoti neprimeren. Danes je bolj ali manj jasno, da je bila kriza evroobmočja ne le fiskalna, temveč tudi plačilnobilančna kriza, žal pa smo jo reševali skoraj izključno z zdravili za zdravljenje fiskalne krize v obliki fiskalnih pravil. In cena zdravljenja je bila visoka in z veliko negativnih stranskih učinkov. Prav to je razlog, da danes obstaja visoka stopnja soglasja, da bo obstoječa fiskalna pravila treba spremeniti. In še nekaj je danes bistveno drugače kot pred desetletjem. Evropska monetarna unija je danes institucionalno gledano v bistveno boljši kondiciji, kot je bila pred finančno krizo. Je preprosto robustnejša. Ima prenovljen in solidno delujoč mehanizem za preprečevanje kriz in povsem nov instrument za reševanje kriz. Tega pred desetletjem preprosto nismo imeli.

Položaj lahko primerjamo s stanjem v katerem se država znajde v vojni, je dejal Mrak.

Javnofinančni primanjkljaji v državnih malhah so tako rekoč povsod eksplodirali. Kakšne posledice za gospodarstvo in družbo prinašajo ti veliki primanjkljaji? Bo to vodilo v novo t. i. zategovanje pasov, kot se ga spomnimo iz zadnje krize v letih 2008 in 2009?
Res je, javnofinančni primanjkljaji držav so se v letu 2020 močno povečali tako zaradi zmanjšanih javnofinančnih prihodkov kot posledice padca gospodarske rasti kakor tudi zaradi povečanja izdatkov, povezanih z bojem proti pandemiji. In res je, povečani primanjkljaji pomenijo tudi povečanje javnega dolga. Položaj bi lahko primerjali s položajem, v katerem se znajde država v vojnih razmerah. V takšnih razmerah je razumljivo prva prioriteta boj proti sovražniku, stroški, ki nastajajo v tej vojni, pa so vsaj na kratek rok v ozadju. Tudi iz te vojne s pandemijo bomo države izšle z znatno povečanimi javnimi dolgovi.

Kako se bo to reševalo, danes še ni jasno, nekaj pa se o tem že da reči. Prvič, zaradi nizkih obrestnih mer so se obremenitve z odplačevanjem dolgov povečale za bistveno manj kot sama raven javnega dolga. Torej dolžniška obremenjenost se vsaj na kratek rok ni bistveno povečala. Drugič, vse bolj zabrisana postaja meja med monetarno in fiskalno politiko. Centralne banke imajo v svoji posesti vse večji obseg javnega dolga svojih držav in v tem kontekstu monetizacija dela javnega dolga ni več tabu in le tema akademskih diskusij, temveč se ta proces dejansko že dogaja v nekaterih državah. Ena takšnih je Velika Britanija. Razumljivo, zaradi specifičnega položaja ECB-ja, ki je centralna banka več suverenih držav, je vprašanje eventualne monetizacije javnega dolga njenih držav članic še dodatno zapleteno in ima močno politično konotacijo. Iz zgodovine pa poznamo še druge načine, kako so se reševali preveliki obsegi javnega dolga. Eden od načinov je seveda inflacija, kar smo nazorno videli v času po prvi svetovni voljni, drugi pa je prestrukturiranje dolgov vključno z delnimi odpisi. Takšnega tretmaja je bila deležna tudi Nemčija po drugi svetovni vojni. Seveda v teoriji obstajajo tudi možnosti nižanja javnega dolga z javnofinančnimi presežki skozi daljše časovno obdobje in oz. ali s pomočjo privatizacije državnega premoženja, a realni domet teh dveh načinov je zelo omejen, če govorimo o potrebi po velikem zmanjšanju javnega dolga.

Kako bo EU financiral sveženj za obnovo po koronakrizi v vrednosti 750 milijard evrov, kot je predvideno?
Dogovorjen finančni sveženj bo financiran z zadolževanjem EU-ja na mednarodnih finančnih trgih. Sredstva, ki se bodo generirala na ta način, bodo državam članicam alocirana v dveh oblikah, in sicer v obliki nepovratnih sredstev (390 milijard) in v obliki posojil (360 milijard). Za odplačevanje nastalega dolga, ki se bo začelo blizu leta 2030, pa je predvideno, da se bodo države EU-ja dogovorile o novih virih proračuna EU-ja. Če to ne bo uspelo, se bodo dolgovi odplačevali iz rednih virov proračuna EU-ja, kjer pa daleč največji del, blizu treh četrtin od celote, predstavljajo prispevki držav članic, temelječi na njihovem nacionalnem dohodku.

Vedno ko gre za velike večmilijardne finančne svežnje in zadolževanje, številni ekonomisti svarijo pred inflacijo. Bi znal novi denar najti pot v nepremičnine, ki se bodo le dražile in dražile. Eksplodirala je cena zlata in bitcoinov …
V tem vprašanju je dejansko združenih več vprašanj, zato bom šel po korakih. Da, veliki fiskalni svežnji, ki jih države namenjajo za reševanje pandemije, bodo čez čas lahko imeli za posledico višanje inflacije, ki pa je zdaj že nekaj let na ravni okoli ničle ali malo nad njo. Gospodarska rast, ki naj bi sledila zdajšnji krizi, bo verjetno spremljana z določeno rastjo stopnje inflacije, kar navsezadnje potrjuje tudi dogajanje v zadnjih tednih. Kratkoročno strah pred hitrim povečevanjem inflacije nima neke realne osnove, srednjeročno pa tega seveda ni mogoče izključiti. In zdaj nekaj o tem, kaj velik obseg likvidnosti in nizke obrestne mere pomenijo za investitorje. V pogojih negativnih donosov na obveznice z dobro boniteto se investitorji v želji po donosu vse bolj odločajo za kupovanje bolj tveganih obveznic, s tem pa tudi za prevzemanje večjih tveganj. Da, izrazita ekspanzivna monetarna politika centralnih bank je nedvomno eden od elementov krepitve balonov v najrazličnejših segmentih. Nekaj ste jih omenili vi, na primer napihovanje vrednosti nepremičnih in bežanje v tiste investicije, ki imajo v kriznih časih vlogo “varnih pristanov”. Eno takšnih je kupovanje zlata, v zadnjem času pa tudi kupovanje kriptovalut, zlasti bitcoina. Vsaj kar zadeva to, gre po mojem mnenju predvsem za špekulativne naložbe tistih, ki razpolagajo z znatnimi sredstvi in želijo svoj portfelj diverzificirati. Torej kupovanje bitcoina je čisto v redu, dokler se gre v te naložbe z viški denarja, ki tudi v primeru izgube za investitorja ne bodo usodni. Povsem druga stvar pa je vlagati v bitcoin svoje osnovne prihranke ali še huje, zadolževati se, da bi kupil bitcoine.

Ali kvantitativno sproščanje novih milijard evrov v centralnih bankah bolj pomaga povprečnežem ali bogatašem?

Številni ekonomisti svarijo, da kvantitativno sproščanje in poplava likvidnosti s stotinami novih milijard nista dobra za malega človeka, pač pa le za bogataše, do katerih te milijarde pridejo prve, malega človeka pa potem srednjeročno zgolj tepe inflacija, ki dviga stroške življenja, naredi nepremičnine predrage in nedostopne itd. Razkol med bogatimi in revnimi se posledično samo povečuje, odstotek najbogatejših Zemljanov pa ima pod palcem vedno več. Imajo prav?
Kvantitativno sproščanje je nekonvencionalna oblika vodenja monetarne politike, s katero želijo nosilci ekonomske politike v centralnih bankah doseči zastavljeni cilj ali več njih, in to v razmerah, ko obrestna mera kot klasični instrument te politike ne deluje več. Skratka, gledati na kvantitativno sproščanje centralnih bank kot na neko zaroto bogatih proti revnim nima realne osnove oziroma je močno poenostavljeno. Je pa po drugi strani res, da ima izvajanje kvantitativnega sproščanja, to običajno poteka s posredovanjem finančnega sektorja, tudi učinke na prerazporeditve dohodka, in to po več kanalih. Eden takšnih je različnost virov prihodkov. Kvantitativno sproščanje je namreč običajno spremljano s hitrejšo rastjo vrednosti premoženja, kot je rast plač in drugih dohodkov, izhajajočih iz dela. Po drugi strani kvantitativno sproščanje kaznuje tiste, ki varčujejo, in je dobrodošlo za tiste, ki se zadolžujejo. Znana je diskusija v Nemčiji, kako kvantitativno sproščanje najeda sredstva, ki so jih prihranili za svoje pokojnine. In navsezadnje, kvantitativno sproščanje ima različne učinke na različne dele portfelja, ki ga imajo posamezniki. Ti učinki so bili v preteklih letih izrazito pozitivni za delnice, saj je njihova vrednost rasla bistveno hitreje kot neke druge oblike premoženja, na primer depoziti v bankah. Ker ima večino premoženja v delnicah predvsem bogatejši sloj prebivalstva, je logično, da je to imelo za posledico določeno prerazporeditev v njihovo korist.

Nemški bančni strokovnjak Richard Werner svari pred sovjetizacijo evropskih bank.

Nemški bančni strokovnjak Richard Werner svari pred sovjetizacijo evropskih bank ECB-ja, saj se po njegovih besedah o tem, kam bo šel denar, vedno manj odloča na prostem trgu in vedno bolj centralnoplansko …
Čeprav je bil ta primer res dan v kontekstu ECB-ja, pa gre za splošno težavo centralnih bank v svetu, ki so bile prisiljene v izvajanje kvantitativnega sproščanja. Dejstvo je, da s tovrstnim izvajanjem monetarne politike centralne banke postajajo vse pomembnejši igralec na finančnih trgih, saj te institucije držijo pri sebi vse večji delež javnega dolga svojih držav. S tem pa centralne banke dejansko izpodrinejo s finančnih trgov komercialne banke, in če bi tak proces šel do ekstrema, potem bi vlogo, ki jo danes imajo komercialne banke, prevzela ena institucija, centralna banka. V tem kontekstu velja razumeti svarilo Wernerja pred “sovjetizacijo” evropskega bančnega prostora. Kot rečeno, kvantitativno sproščanje resnično močno spreminja, oži področje delovanja komercialnih bank. Poleg tega zlasti manjše banke sili v konsolidacijo, saj brez tega vse težje vzdržujejo konkurenčne pritiske v pogojih ničelnih obrestnih mer. Kljub temu pa je sicer učinkovita prispodoba o “sovjetizaciji” bančnega prostora v Evropi po svoji vsebini vendarle pretiravanje.

Še na nekaj velja opozoriti v kontekstu razvoja dogodkov, skozi katere centralne banke postajajo lastniki vse večjega dela javnih dolgov svojih držav. Gre preprosto za težavo, da centralne banke kot vse pomembnejši lastniki javnega dolga postajajo vse pomembnejši subjekt v odločanju držav kot svojih velikih dolžnikov. V kontekstu ECB-ja to lahko postane dodatno problematično, saj gre za centralno banko monetarne unije, v katero je vključeno večje število suverenih držav.

Če malo pretiravamo, smo na poti v bančni sistem Sovjetske zveze?
Kot že povedano, evropski bančni sistem je v kontekstu sedanje makroekonomske politike soočen z veliki izzivi, njegova “sovjetizacija” pa je zelo pretirana prispodoba ene od njegovih težav. Ničelne obrestne mere pa so samo eden od strukturnih izzivov tega sektorja, ne le v Evropi, temveč tudi drugje po svetu. Banke so pri plačilnem prometu vse bolj izpostavljene konkurenci drugih subjektov iz industrije fintech, novi produkti se pospešeno selijo na digitalne platforme, čemur je še dodaten pospešek dala zdajšnja kriza. Zaradi vsega tega in še nekaterih drugih razlogov se število bank zmanjšuje, saj brez konsolidacije banke ne bodo preživele.

Torej gremo v napačno smer …
Vsi si želimo, da centralnim bankam ne bi bilo treba več posredovati na nekonvencionalen način, torej s plasiranjem ogromnih količin likvidnosti v gospodarstva, temveč da bi se lahko vrnile k normalnim instrumentom vodenja monetarne politike z obrestno mero kot ključnim instrumentom. Je pa to želja, ki v trenutnih makroekonomskih razmerah pač ni uresničljiva.

Se je konflikt v evroobmočju med t. i. severom okoli Nemčije in Nizozemske in jugom okoli Italije, Francije, Španije pokazal tudi med koronakrizo?
Ta konflikt traja že dalj časa, zelo jasno pa se je odrazil v času krize evroobmočja, ko so na rob bankrota prišle Grčija, Portugalska in Irska. Takrat so nekatere članice evroobmočja, zlasti Nemčija, močno nasprotovale, da bi ECB začel odkupovati dolgove držav članic v dolžniških težavah. Če bi to stališče obveljalo, bi po mojem mnenju zelo verjetno sledil propad evropske monetarne unije. Za resno monetarno unijo je nujno, da njena centralna banka, torej ECB v primeru evroobmočja, igra vlogo posojilodajalca v skrajni sili, kot to počnejo centralne banke nacionalnih držav. To vlogo ECB danes igra v bistveno večji meri kot pred desetletjem, seveda pa so še vedno velike razlike med državami članicami o tem, kako globoko naj bi Banka šla v tej vlogi. Je pa zelo poenostavljeno reči, da so razlike med severom in jugom. Tudi v času koronakrize so razlike seveda obstajale, a tokrat se je ECB zelo hitro in z visoko stopnjo soglasja odločil za hitro in odločno posredovanje. Lahko bi rekli, da je ECB iz izkušnje v letih 2010 in 2011 potegnil pomembne ugotovitve, ki jih uporablja v sedanji krizi.

Zaradi poplave likvidnosti, ki jo zagotavljajo centralne banke, so banke do strehe polne denarja s katerim nimajo kam.

Zakaj banke uvajajo ležarine za denar na bančnih računih?

Banke so finančne institucije, ki po eni strani zbirajo sredstva od subjektov, ki jih trenutno ne potrebujejo in jim za deponirana sredstva plačujejo obresti, ter po drugi strani odobravajo ta sredstva v obliki posojil subjektom za njihove investicije. V osnovi banke živijo od razlike med pasivnimi in aktivnimi obrestnimi merami. V današnji nenormalni situaciji, ko so države še vedno močno obremenjene s pandemijo, so banke polne denarja. Depoziti so se namreč znatno povečali, povpraševanje po bančnih kreditih pa je še vedno dokaj omejeno. Če banke nimajo komu posojati in torej pridobivati obresti za svoje odobrene kredite, potem je logično, da vse težje tudi plačujejo obresti na prejete depozite. Od tod logičen odziv bank, da bodo vsaj za večje deponente zahtevali plačevanje ležarine. Komur to ne bo po volji, bo pač svoje prihranke preusmeril drugam, v nakup delnic ali različnih skladov, v nepremičnine ali v kakšno drugo naložbeno obliko. Treba pa je poudariti, da je plačevanje ležarine vsaj za zdaj predvideno le za velike deponente.

Premakniva se na domače dvorišče. Smo v preteklem letu v Sloveniji s protikoronskimi svežnji (PKP) naslovili prave stvari?
Verjetno nisem povsem objektiven sogovornik za odgovarjanje na to vprašanje, saj sem v obdobju od izbruha krize marca lani pa nekje do poletja sodeloval v ekipi, ki je vladi pomagala pri koncipiranju teh svežnjev. Pa vendar, moj odgovor na zastavljeno vprašanje. Slovenija se je na krizo odzvala podobno kot druge države EU-ja, torej z za naše priložnosti obsežnimi fiskalnimi svežnji, ki so bili usmerjeni na eni strani v neposredno pomoč prebivalstvu, po drugi strani v pomoč gospodarstvu. Splošno gledano te ukrepe ocenjujem kot primerne tako po obsegu kot po strukturi, kar potrjujejo pred kratkim objavljeni podatki o padcu BDP-ja v lanskem letu, ki je bil nižji kot v povprečju EU-ja, in podatki o nezaposlenosti, ki se je sicer povečala, a ne zelo dramatično. Če se gre sprejete ukrepe ocenjevati podrobneje, so bili med njimi takšni, ki so bili zelo uspešni, kot na primer moratorij za odplačilo kreditov, finančne sheme za zaščito delovnih mest, turistični boni in še nekateri drugi, pa tudi takšni, ki so dosegli manj od pričakovanega, na primer garancijska shema. Seveda je uspešnost ukrepov treba vedno presojati z vidika obsega sredstev, ki smo jih porabili za ta namen, za celovito tovrstno oceno pa je še nekoliko prezgodaj. Ve se sicer, koliko sredstev je bilo odobrenih za posamezne ukrepe, seveda pa vsa odobrena sredstva ne bodo tudi dejansko izkoriščena.

Še en vidik PKP-jev velja omeniti. Žal so se vanje, to zlasti velja za jesenske PKP-je, skušale uvrstiti teme, ki niso neposredno povezane z reševanjem krize in s katerimi se je želelo na hitrico spreminjati nekatere sistemske ureditve v državi.

Sloveniji iz 750 milijard evrov težkega evropskega svežnja za obnovo po koronakrizi pripada pet milijard evrov. Bo to dovolj, preveč ali premalo?
Naj v uvodu povem, da je je celoten finančni sveženj EU-ja za obdobje 2021–2027 v vrednosti okoli 1800 milijard evrov sestavljen iz dveh instrumentov. Eno je klasični večletni finančni okvir v vrednosti okoli 1000 milijard evrov, iz katerega bo Slovenija v obliki nepovratnih sredstev dobila za več kot tri milijarde evrov kohezijskih sredstev in nadaljnji dve milijardi evrov sredstev za skupno kmetijsko politiko. Drug instrument, imenovan New Generation EU (Nova generacija, op. a.), pa je popolnoma nov instrument v vrednosti 750 milijard evrov, ki je namenjen obnovi držav članic po zdajšnji krizi. Iz tega instrumenta bo Slovenija dobila, kot pravite, nekaj več kot pet milijard evrov, od tega okoli dve milijardi v obliki nepovratnih sredstev in več kot tri milijarde evrov v obliki dostopa do posojil. Torej, na razpolago imamo skupno več kot 10 milijard evrov, od tega več kot sedem milijard evrov v obliki nepovratnih sredstev. Toliko EU-sredstev Slovenija nikoli do zdaj ni imela na razpolago in jih verjetno tudi nikoli več ne bo imela. V oceno tega, ali je v EU-ju denarja dovolj, preveč ali premalo, se ne bom spuščal, dejstvo pa je, da ta sredstva po svojem obsegu predstavljajo več kot solidno finančno osnovo za financiranje razvojnega preboja v letih po krizi. Sredstva, ki jih imamo na razpolago, nam omogočajo, da se iz povprečja EU-ja približamo tistim bolj razvitim članicam, kamor si vsi želimo. Bomo pa ta sredstva morali pametno porabiti. To konkretno pomeni, da bi jih morali porabiti za ključne razvojne prioritete Slovenije in v skladu s pravili, dogovorjenimi na EU-ravni. Ali smo tega zmožni, se bo videlo kmalu. Naša država, podobno kot vse članice EU-ja, namreč v teh tednih pospešeno pripravlja svoj nacionalni načrt za okrevanje in odpornost, ki govori o tem, katere reforme bomo izvedli in jih podprli z nepovratnimi sredstvi in morda tudi s posojili, ki so nam dostopna iz instrumenta New Generation EU.

Na kakšen način bi torej morali koristno porabiti denar iz instrumenta New Generation EU in česa ne bi smeli početi, da ga ne vržemo skozi okno brez učinka?
Omenjenih pet milijard evrov iz nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost bi po mojem mnenju resnično morali usmeriti v dve veliki prioriteti. Eno je zdravstvo in dolgotrajna oskrba starejših, kjer imamo resne težave in potrebe, zdaj pa imamo tudi finančno možnost, da se jih lotimo z investicijami podprtimi z reformami na tem področju. Res je, da je del investicij v zdravstvo pokrit že v okviru nekega drugega finančnega instrumenta React EU (Reagiraj EU, op. a.), a kot je kriza pokazala, so potrebe na tem področju resnično velike. Druga ključna prioriteta bi morale biti naložbe v zeleni program in digitalizacijo, v kar nas usmerja tudi EU, saj mora biti vsaj 37 odstotkov vseh investicij v okviru nacionalnega načrta usmerjenih v zelene naložbe in vsaj 20 odstotkov v naložbe v digitalizacijo. Eno in drugo se nanaša na vse segmente družbe, od gospodarstva, javne uprave do podjetniškega sektorja. Prav temu bi morali dati poseben poudarek v nacionalnem načrtu.

Kaj pa kohezijska sredstva?
Pri kohezijskih sredstvih iz večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, ki jih imamo na razpolago za več kot tri milijarde evrov in so namenjena zmanjševanju razlik med manj in bolj razvitimi deli države, pa je dovolj prostora tudi za financiranje infrastrukture in za financiranje nekaterih prioritet, ki po mojem mnenju nimajo mesta v nacionalnem načrtu. Naj bom konkreten. Nobene vsebinske logike ne vidim za to, da imamo področje turizma in kulture vključeno kot eno prioritet v nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost, je pa nedvomno mesto za ti dve področji v programiranju kohezijskih sredstev. Skratka, pri programiranju celotnega obsega EU-sredstev za naslednje srednjeročno obdobje bi nujno potrebovali “veliko sliko”, ki bi dala celovit pogled na razvoj države in bi vključevala smernice za razdelitev tako sredstev iz nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost kot tudi sredstev, ki jih imamo na razpolago iz kohezijske ovojnice. Programiranje EU-sredstev bi moralo potekati kot kombinacija dveh sočasnih procesov. Tisti od “zgoraj navzdol” bi dajal osnovni okvir, kam želimo peljati državo, pristop od “spodaj navzgor” pa bi ta želeni okvir napolnil s konkretnimi projekti. Žal pri nas programiranje temelji skoraj izključno na pristopu od “spodaj navzgor”, kar je slabo.

Pri načrtovanju prihodnjega razvoja Slovenije je treba imeti v mislih “veliko sliko”, je opozoril Mrak.

S kolego ekonomistom Petrom Wostnerjem sta avgusta lani izpostavila prioritete, v katere bi Slovenija morala pospešeno zagristi, če želi narediti razvojni preboj. Ali lahko to natančneje pojasnite?

V članku, ki ga omenjate in je bil objavljen, preden smo v Sloveniji resno začeli programiranje EU-sredstev za obdobje do leta 2027, sva se zavzela za naslednje: programiranja se je treba lotiti z upoštevanjem “velike slike” razvoja, torej s kolikor toliko jasno sliko, kam želimo usmeriti državo. Ta “velika slika” bi morala biti strateški okvir za usmerjanje vseh razpoložljivih EU-sredstev. In drugič, zavzela sva se za drugačno, razvojno usmerjeno Slovenijo. To zahteva bistveno povečanje deleža vseh EU-sredstev, namenjenih pametnemu, digitalnemu in krožnemu prehodu z zdajšnjih 32 na kar 44 odstotkov. Brez tega po najinem mnenju na od srednji do dolgi rok ne bo mogoče vzdrževati dovolj visoke gospodarske rasti, s katero bi lahko financirali pričakovani življenjski standard. Ko sva pred dnevi na osnovi javno dostopnih informacij analizirala zdajšnji vladni predlog nacionalnega načrta, sva ugotovila, da gre v precej drugo smer, kot midva meniva, da je pravilna. Do konca aprila, ko mora Slovenija dokument oddati v Bruselj, je res še nekaj časa in upam, da bo končen dokument bistveno drugačen od tega, ki je zdaj na mizi.

Napovedi so nehvaležne, pa vendar poskusiva. Kakšen izhod iz gospodarske krize, ki naj bi sledila koronakrizi, pričakujete? Kako hitro se lahko Slovenija in širše EU pobereta?
Cepiva so tukaj, in čeprav ne bomo tako hitro precepljeni, kot smo sprva mislili in si želeli, je vendarle realno pričakovati, da bo druga polovica leta vsaj gospodarsko dokaj normalna in brez večjih omejitev. Če bo tako, potem se bo gospodarska rast obnovila tako na ravni EU-ja kot v Sloveniji, kako visoka bo ta rast, pa je v tem trenutku nehvaležno napovedovati. Bo pa to vračanje v neko novo normalnost, ki bo drugačna od tiste iz obdobja pred krizo. Na neki način bi lahko rekli, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Koronakriza že povzroča in bo tudi v prihodnje povzročala velike strukturne spremembe v gospodarstvih, imela pa bo dolgoročne posledice tudi na delovanje tako rekoč vseh drugih družbenih podsistemov. Evropska sredstva, o katerih je bil govor, so lahko dober katalizator za spremembe, ki so potrebne za to, da se Slovenija iz povprečja EU-ja prebije med njene uspešnejše države članice. Zdaj priložnost za to imamo, to ni več zgolj samo želja, temveč so na voljo tudi finančna sredstva za ta preboj. Upam, da jih bomo znali vsebinsko usmeriti v pravo smer.

Vir: rtv.slo