Veliko bogastva za vse manj dela in kapitala
Soustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma dr. Klaus Schwab opozarja, da četrta industrijska družba dodatno poglablja razlike med najbogatejšimi in preostalo družbo, kar utegne imeti nepopravljive učinke na demokracijo. Četrta industrijska revolucija prinaša veliko koristi: natančnejše zdravstvene metode, varnejšo vožnjo, preciznejše napovedovanje vremena in s tem preprečevanje posledic naravnih katastrof, hitrejše iskanje pogrešanih, osebne pomočnike …,
a tudi ogromno izzivov. Eden najbolj strah vzbujajočih je morda ta, da podjetja – ne le tista, ki se robotizirajo – za ustvarjanje svojega bogastva potrebujejo vse manj zaposlenih in kapitala. Korist za vse manj deležnikov Kot v knjigi Četrta industrijska revolucija, ki jo imamo od nedavnega tudi v slovenskem prevodu in brezplačno dostopno na spletni strani FrodX, razglablja dr. Klaus Schwab, soustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, četrta industrijska revolucija ne zmanjšuje gospodarnosti obsega podjetij ali pa jo zmanjšuje manj. Navaja primerjavo med Detroitom iz leta 1990, ko je bilo to ameriško mesto pomembno središče tradicionalnih industrij, in Silicijevo dolino iz leta 2014. »Leta 1990 so tri največja podjetja v Detroitu dosegala skupno kapitalizacijo trga v višini 36 milijard ameriških dolarjev, prihodke v vrednosti 250 milijard ameriških dolarjev in zaposlovala 1,2 milijona ljudi. Leta 2014 so tri največja podjetja v Silicijevi dolini dosegala bistveno višjo kapitalizacijo trga (1,09 bilijona ameriških dolarjev), ustvarjala približno enak prihodek (247 milijard ameriških dolarjev), hkrati pa so imela skoraj desetkrat manj zaposlenih (137.000).«
Vpliv, ki ga bo imela četrta industrijska revolucija na gospodarsko rast, razdvaja ekonomiste. Po eni strani tisti s črnogledim odnosom do tehnologije trdijo, da je digitalna revolucija že zagotovila kritični doprinos in da se je njen vpliv na storilnost že skorajda končal. Nasprotniki, torej tisti z optimističnim pogledom na tehnologijo, pa trdijo, da so tehnologije in inovacije na prelomni točki ter da bodo kmalu zagotovile neverjeten dvig storilnosti in večjo gospodarsko rast. Pred zadnjo gospodarsko in finančno krizo je namreč svetovno gospodarstvo raslo za približno pet odstotkov na leto. Če bi se ta rast nadaljevala, bi se globalni BDP podvojil vsakih 14 do 15 let, kar bi milijarde ljudi popeljalo iz revščine. A žal se po krizi rast globalnega gospodarstva ni vzpostavila na raven pred krizo, kot so nekateri pričakovali, in danes ne dosega niti povprečne rasti po vojni, ki je bila približno od tri do 3,5 odstotka na leto. V zadnjih nekaj letih se je v veliko najrazvitejših državah in tudi v nekaterih od najhitreje razvijajočih se zelo zmanjšal delež delovne sile. Tako se je na primer na Kitajskem leta 2015 število delovno aktivnih prebivalcev zmanjšalo za 4,9 milijona, na 911 milijonov, Združeni narodi pa ocenjujejo, da se bo delež starejših od 63 let do leta 2030 povečal za 85 odstotkov, s 131 milijonov na 243 milijonov, navaja The Wall Street Journal. To vpliva na rast BDP in bo vplivalo še naprej. »Nekateri ekonomisti govorijo celo o možnosti ‘stoletnega padca’ in ‘sekularni stagnaciji’, torej pojmu, ki ga je med veliko gospodarsko krizo uvedel Alvin Hansen, pred kratkim pa sta ga znova obudila ekonomista Larry Summers in Paul Krugman. Sekularna stagnacija opisuje stanje vztrajnega padanja povpraševanja, ki ga ni mogoče prekiniti niti z ničelnimi obrestmi. Čeprav se akademiki s to zamislijo ne strinjajo povsem, je nikakor ne smemo zanemariti,« opozarja Schwab. »Če se uresniči, bi lahko globalni BDP še naprej padal. Lahko si zamislimo ekstremni scenarij, po katerem letni globalni BDP pade na dva odstotka, torej bi se podvojil šele v 36 letih.« Po njegovem mnenju je polovico tega upada mogoče pripisati padcu relativne cene blaga za investicije, ki ga spodbuja napredek inovacij, zaradi česar so podjetja prisiljena delovno silo zamenjati za kapital.