Japonska drvi v krizo solventnosti kot država, kjer zmanjkuje lokalnih vlagateljev in bo lahko na koncu prisiljena reševati svoj dolg preko visoke inflacije v obupnem koncu tekme, je opozoril eden izmed svetovno najbolj vplivnih ekonomistov.

Olivier Blanchard, nekdanji glavni ekonomist pri Mednarodnem denarnem skladu je dejal da so ničelne obrestne mere prikrita temeljna nevarnost, ki jo predstavlja japonski javni dolg, ki bi lahko dosegla 250 % BDP letos in bi šel spiralno navzgor po nevzdržni poti. “Na naše presenečenje, so japonski upokojenci bili pripravljeni zadržati javni dolg na ničelni stopnji, vendar največji investitor kmalu ne bo več japonski upokojenec,” je dejal.

Prof Blanchard je dejal da bi japonska zakladnica morala izkoristiti sredstva iz tujine, da bi zapolnila vrzel in ta način se bo izkazal za veliko dražjega, kar je grožnja, ki bi dolgoročno krizo financiranja obrnila na glavo.

“Če in ko bi ameriški hedge skladi postali obrobni japonski kreditodajalci, bi to pomenilo precejšnjo razliko,” je povedal za Telegraph, v govoru na AMBROSETTI forumu svetovnih oblikovalcev politike na Italijanskem jezeru Como.

Analitiki pravijo, da bi to spremenilo dinamiko dolga v državi in bi ubilo iluzijo solventnosti, po vsej verjetnosti v nenadnem in ne linearem načinu. Profesor Blanchard, ki je zdaj na Peterson Institute v Washingtonu, je dejal, da bo japonska centralna banka pod vedno večjim političnim pritiskom za financiranje proračuna neposredno, na tej točki pa država tvega deflacijski z inflacijskim razpletom.

“En dan lahko Bank of Japan (BOJ) dobi klic iz finančnega ministrstva, ki pravi, da prosim pomislite na nas – gre za vprašanje življenja ali smrti – in obdržati obrestne mere na nič, za malo dlje,” je dejal. Ta pot vodi do visoke inflacije in je vsekakor prisotna. Jaz ne bi bil presenečen, če bi se to zgodilo v naslednjih petih do desetih letih.” Možno pa je, da se je to že začelo dogajati. BOJ je vsrkal celoten proračunski primanjkljaj pod guvernerjem Haruhiko Kurodi, ki opravlja kvantitativno sproščanje, po domače tiska denar. Centralna banka ima v lasti 34,5 % japonskega trga državnih obveznic od februarja letos in bo po pričakovanjih dosegla 50 % do leta 2017.

Japonski uradniki zasebno priznavajo, da je ključni namen “Abenomics” politike, da prepreči krizo financiranja velikih pokojninskih skladov in življenjskih zavarovalnic. Drugi cilj pa je dvigniti nominalno rast BDP na 5 %, da bi obrnili trend večletne poti navzdol kar pa je lažje reči kot narediti.

Profesor Blanchard se ni opredelil o posledicah stiske na Japonskem za svetovni finančni sistem, vendar pa je prav gotovo dramatičen in obstaja vse večja bojazen, da se to zgodi v petih letih ali prej. Japonska je še vedno tretje največje gospodarstvo na svetu. Prav tako je svetovni laboratorij za starajočo krizo.

Ko bodo trgi začeli sumiti, da je Tokio namerno pobegnil iz svojega 10 biljonskega javnega dolga z inflacijo, bi lahko zadeve hitro ušle izpod nadzora. To lahko vodi do nenadnega prevrednotenega tveganja državnega dolga v drugih delih sveta, predvsem v Evropi zaradi nizke rasti in slabih demografskih podatkov. Približno na 7 biljonov $ dolga se trguje glede na negativne donose po vsem svetu in nekako čakamo na nesrečo, da se to zgodi na trgu obveznic.

Prof Blanchard je dejal, da je tveganje za evroobmočje izvolitev populistične vlade, ki omogoča razkorak porabe v kljubovanju proti Bruslju. “Vlagatelji bi morali resno razmišljali o nakupu njihovih državnih obveznic,” je dejal.

Evropska centralna banka bi zakonsko prepovedano aktivirala svoj back-stop mehanizem (OMT), da se prepreči naraščajoče donose od te vlade in to ne bi bilo v skladu s predpisi EU. “Nekateri od njih imajo zelo visok dolg in verjetno bi morali bankrotirati,” je dejal.

Ni želel izpostaviti kandidate. Eden od njih je jasno Portugalska, kjer je socialistična vlada podprta s komunisti in levi blok že v fiskalnem boju z Brusljem. Lanski primanjkljaj je 4,2 % BDP, kar je daleč od prvotnega cilja 2.7 %. Portugalski javni dolg je 129 % BDP, v bližini nevarne linije za državo brez posojilodajalca v skrajni sili. Donosi njihovih 10-letnih obveznic bi poskočili na 325 bazičnih točk nad nemškimi obveznicami.

Španija tudi potiska svojo srečo pri fiskalni politiki. Italija se sooča z bančno krizo in njeno slabotno gospodarsko okrevanje izgublja hitrost. Rim je letos znižal napoved rasti na 1,2 %, kar je premalo, da bi zmanjšal delež dolga, ki še vedno znaša 132,7 % BDP-ja. Skrb vzbujajoče je, kaj se bo zgodilo v naslednji globalni recesiji, če učinki poceni nafte in kvantitativne sprostitve zbledijo – glede na to, da so javne finance že tako raztegnjene.

Edina stvar, ki ga ne skrbi je, da ne zmanjkuje denarnega streliva. “Obstajajo razlogi, da QE dejansko postane bolj učinkovit z njegovo večjo uporabo” je dejal. Ko centralna banka kupi več obveznic, bolj mora prepričati zadnje udeležence, da prodajo svoje deleže. “Učinek na ceno prepričljivo postaja močnejši in močnejši,” je dejal.

Profesor Blanchard je dejal, da bi morali pristojni organi vztrajati pri navadnem QE namesto eksperimentirati z “eksotičnimi stvarmi”. V bistvu je njegovo stališče fiskalna ekspanzija z drugimi sredstvi. To pomeni majhno razliko, ali je poraba plačana v denarju ali obveznicah, ko so obrestne mere nič. Rekel je, da negativne obrestne mere – ali NIRP (Negative interest rate policy) – imajo zapletene stranske učinke in škodujejo bankam, ki to breme ne morejo prenesti na vlagatelje. “Banke imajo že dovolj težav, brez teh dodatkov,” je dejal. Profesor Blanchard se noče pridružiti apokaliptičnem refrenu na Brexit (Britanski izstop iz EU), vendar svetuje britanskim ljudem, da vstopajo v neznane vode z odprtimi očmi. Ločitev ne bo kratek šok, kateremu bi sledilo hitro okrevanje. “Stroški izhoda ne bodo brezhibni in negotovost bo trajala zelo dolgo časa po tem. Podjetja, ki odločajo, kje locirati investicije v Veliki Britaniji ali na celini, bodo počakala. Naložbe bodo padle, “je dejal. “Bo financiranje težje po Brexit-u? Bodo vlagatelji videli britansko vlado kot bolj tvegano? Jaz ne mislim tako, “je dejal.

Profesor Blanchard je eden od najboljših svetovnih teoretskih ekonomistov v zadnjem četrt stoletja in bi lahko dobil Nobelovo nagrado do sedaj, če ne bi prigovarjal v službi v MDS (Mednarodnem denarnem skladu) njegovemu kolegu francozu Dominique Strauss-Kahnu. Spremenil je MDF v postopno bolj “keynesianski” način razmišljanja, ki spodbuja “zdravo” inflacijo.

Vir: The Telegraph – Ambrose Evans-Pritchard