Malo pred koncem 2. svetovne vojne, natančneje julija leta 1944, so se v Bretton Woodsu, New Hampshire, zbrali predstavniki 44 najmočnejših in najvplivnejših držav sveta, z namenom, da bi prekinili vse morebitne nadaljnje valutne vojne, ter vojaške spopade, ki so se takrat odvijali zaradi zelo nestanovitnega finančnega sistema, predvsem v Evropi. ZDA so v tem času veljale za največjo svetovno vojaško in gospodarsko velesilo, posedovale pa so tudi največjo količino svetovnih zlatih rezerv. Zaradi ameriške superiornosti na vseh področjih so na sestanku države sprejele dogovor, da bo ameriški dolar v kritju z zlatom prevzel vlogo svetovne rezervne valute. To je pomenilo, da so morale vse banke v obveznih rezervah držati ameriške dolarje, pred tem pa je to vlogo igralo zlato. Države so lahko kadarkoli zamenjale dolarje za fizično zlato, v primeru, če bi ZDA postale fiskalno neodgovorne. Dobrih 20 let kasneje so iz ZDA začele iztekati velike količine te plemenite kovine, vzrok pa je bila vojna v Vietnamu, ki so jo ZDA financirale z novo ustvarjenimi dolarji, ki so ustvarjali inflatorne pritiske po svetu. Sčasoma je omenjeno deficitno financiranje pripeljalo do zaprtja »zlatega okna«, ki ga je leta 1971 uvedel predsednik Richard Nixon, z namenom, da ZDA ne izgubijo prevelikih količin zlata. Tako je prvič v zgodovini celoten svet delil finančni sistem, ki do danes temelji na praznih obljubah in poplačilih dolga v prihodnosti, tako imenovanem »fiat« sistemu. Presenetljivo je, da je trenutni finančni sistem preživel vse do danes, za kar je bilo potrebno nenehno poseganje držav, predvsem ZDA v proste trge.

Druga svetovna vojna in vzpon Adolfa Hitlerja se je začela predvsem zato, ker prva nikoli ni bila dokončana. Po prvi svetovni vojni, je večina zlatih rezerv pristala na ameriškem ozemlju, kar je evropskim državam preprečevalo, da bi zgradile soliden finančni sistem. V tistih časih je bilo nepredstavljivo, da valute ne bi bile krite z zlatom. Države so zapuščale in ponovno vzpostavljale finančne sisteme na podlagi zlata in tudi zemlje, vendar evropska trgovina nikoli ni zacvetela. ZDA so namreč sedele na prevelikem kupu zlata. Nekateri viri poročajo, da so ZDA že za časa prve svetovne vojne želele vzpostaviti enotno evropsko valuto. Ideja Lige narodov, ki s strani držav zaradi grožnje lastni suverenosti ni naletela na pozitiven odziv, pa bi določala temeljni kamen za podpise trgovinskih, monetarnih in političnih listin. Če bi pogodba bila podpisana, obstaja velika verjetnost, da do druge svetovne vojne ne bi bilo prišlo.

Tako pa je mednarodna javnost določila glavnega krivca za prvo svetovno vojno Nemčijo, kateri je naložila ogromne stroške povojne reparacije Evrope. Vendar pa je bil strošek za takratno Nemčijo, katere gospodarstvo je bilo še vedno v razsulu zaradi vojne, preprosto prevelik. Danes gre primerjati položaj Grčije s takratno Nemčijo, kateri so države zmagovalke vsak mesec izročile račun, kar je zaviralo kakršnokoli možnost Nemčije, da razvije gospodarstvo, katero bi omogočalo plačevanje reparacijskih obveznosti. Nemčija je padla v ekonomski zapor, ki so ga zgradile države zmagovalke prve svetovne vojne. Prav to se danes dogaja z Grčijo in ostalimi zadolženimi članicami EU, katerim t.i. »Trojka« (predstavniki Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada) postavljajo pogoje s katerimi države preživijo iz meseca v mesec. Vemo, kaj je sledilo po dolgi agoniji nemškega naroda, ko je vajeti v roke prevzel Adolf Hitler in na kak način je povlekel Nemčijo iz ekonomskega zapora.

Prvo in drugo svetovno vojno je zaznamovalo politično šikaniranje Nemčije, danes pa je zopet vsa mednarodna javnost uprta v isto državo, da reši enoten evropski prostor. Paradoks je, da so po skoraj devetih desetletjih vloge obrnjene. Nemško gospodarstvo, ki zaradi šibkega evra cveti, zavira vse možnosti manjšim državam (med drugimi tudi Sloveniji), ki so ujete v evrskem monetarnem zaporu, da vzpostavijo izvozno usmerjeno gospodarstvo in spodbujajo podjetništvo. Še več, subvencionirajo jih z nakupi obveznic omenjenih držav s svojim trgovinskim presežkom ali celo deficitom. Prav tukaj gre iskati vzrok, da dolg manjših držav strmo narašča brez resne gospodarske rasti.

To nesmiselno kupovanje časa in brezglavi gospodarski in monetarni ukrepi, preprosto vodijo do vprašanja, kaj lahko iz tega sledi. Zadolženost držav že zdaj onemogoča normalno poslovno dinamiko, kaj šele, da bi spodbudilo gospodarski razcvet.

Ali obstaja rešitev za nastalo situacijo? Je možno, da je »nekje v ozadju« spet načrt za izhod iz nastalih nesorazmerij med gospodarsko razvitostjo najbogatejših in najrevnejših držav? Je mogoče, da je kriza, v kateri se nahajamo povzročena s strani finančnih elit, ki kontrolirajo vlade najmočnejših svetovnih držav in skrbno planirana z namenom, da se ustvari enoten svetovni monetarni in verjetno tudi politični red? Ali je mogoče, da iste elite uporabljajo isti “modus operandi”, kot za časa prve in druge svetovne vojne, kjer so po vsej sili hotele jedrni politični aparat kot je bila ideja o vzpostavitvi Lige narodov?

Zelo zanimivo dejstvo je, da je po drugi svetovni vojni, z jasnim sporočilom, da se kaj podobnega nikoli več ne bi ponovilo, nastala Organizacija združenih narodov, katere namen je zelo podoben Ligi narodov iz prve svetovne vojne, vendar v širšem globalnem aspektu.

Menimo, da smo še za eno večjo krizo oddaljeni od popolnega finančnega kolapsa in globalnega prestrukturiranja svetovne ekonomije. Za vzpostavitev globalnega trga, ki bi omogočal vsem državam po svetu prosto trgovanje in razcvet gospodarstev, je potreben globalen odpis ali prestrukturiranje svetovnega dolga. Najverjetneje pa vzpostavitev enotne mednarodne valute vsaj na delni podlagi zlatega standarda, s katero bi najmočnejše države poravnavale medsebojne trgovinske primankljaje, kar bi preprečevalo vse nadaljnje valutne in morebitno tretjo svetovno vojno.

Obstaja zelo velika verjetnost, da so politične in gospodarske elite držav G20 že dogovorjene o implementaciji tovrstnega monetarnega sistema in je samo še vprašanje časa, kdaj bo padla prva domina, ki bo povzročila popolni kaos na svetovnih trgih in omogočila integracijo novega finančnega sistema.

Tranzicija iz obstoječega na nov monetarni sistem bo zelo boleča za vse, ki imajo denar v obliki depozitov, delnicah podjetij odvisnih od konsumpcije ZDA in Evrope, terminskih pogodbah in opcijah na določene finančne instrumente, v naložbenih in pokojninskih skladih ter podobnih investicijskih vozilih. Kajti prišlo bo do največjega transferja svetovnega bogastva iz »papirnate« vrednosti v »pravo« vrednost. Vrednost surovin in z njimi povezanih podjetij bi v tem scenariju močno poskočila, zlato in srebro bi dosegla za zdaj nam nepredstavljive vrednosti, obdelovalna zemlja pa bi kmetijam končno začela prinašati zaslužen dobiček brez državnih subvencij. Prišlo bi do izravnave življenjskega standarda na globalnem nivoju. Zahod bi moral del kvalitete življenjskega standarda predati Vzhodu, kar pomeni, da bi Vzhod, s katerim mislimo predvsem Kitajsko in Indijo, čez noč pridobil več sto milijonsko populacijo srednjega sloja, ki bi začela agresivno povpraševati po dobrinah, katere so zahodu do zdaj veljale kot samoumevne. Kitajska je v zadnjem desetletju uspela izkoristiti anomalijo obstoječega finančnega sistema in s trgovinskimi presežki, ki so posledica umetne vezave renminbija (kitajske valute) na ameriški dolar, zgraditi celotno infrastrukturo, ki čaka na dan, ko bo država ponudila več deset milijonov praznih stanovanj za prihajajoči največji srednji sloj v zgodovini moderne civilizacije. Zgrajenih in še vedno praznih bi naj bilo okrog 70 milijonov stanovanj.

Po velikem kolapsu se bodo najverjetneje vzpostavili trije večji svetovni trgovinski prostori. Ameriški, v katerem bodo ZDA z visokimi zalogami za zdaj »skritih« surovin kot so nafta, zemeljski plin in zelo velikimi rezervami zlata, ter mogočnim vojaškim aparatom, uspele obdržati primat na ameriških tleh. ZDA naj bi namreč bile ena izmed držav z največjimi svetovnimi zalogami nafte in zemeljskega plina, vendar je politika v najvišjih krogih omenjene zaloge pustila nedotaknjene. To pa zato, ker so države izvoznice nafte še vedno pripravljene sprejemati vedno manj vredne ameriške dolarje v zameno za najdragocenejšo surovino na svetu. Le zakaj potem črpati iz svojih tal.

Evropa, pred katero je največja preizkušnja, je velika uganka, predvsem zaradi heterogenosti narodov, ki jo sestavljajo. Evro, kot ga poznamo, bo najverjetneje izgubil precejšen del vrednosti, kar pa velja enako za vse ostale svetovne valute. Naj omenimo, da ima Evropa kot celota večje količine zlatih rezerv kot ZDA, vendar pa so zaloge v lasti večjih evropskih držav, in sicer Nemčije, Italije, Francije in Švice.

Kitajska se bo znašla v situaciji, kot ZDA po koncu 2. svetovne vojne. Največja proizvajalka dobrin, največji kreditor, država z največjim trgovinskim presežkom in najverjetneje z veliko večjimi zalogami zlatih rezerv, kot jih uradno prikazujejo. S tranzicijo na nov finančni sistem bo najverjetneje pridobila največ izmed vseh držav, saj bo kupna moč kitajskega prebivalstva poskočila praktično čez noč, medtem ko bo kupna moč zahodnega sveta drastično upadla.

Kako bo do tranzicije obstoječega finančnega sistema prišlo, je veliko vprašanje. »Črnih labodov« je vse polno. Katera bo prva domina, ki bo stresla svetovne finančne trge, lahko samo ugibamo. Verjetno bo sledilo še nekaj tiskanja vseh svetovnih valut, preden bo javnosti jasno, da rešitve ni. Na vrhuncu krize bodo voditelji največjih držav najverjetneje sklicali sestanek. Prišlo bo do zamrznitve vseh elektronskih sredstev, banke bodo za nedoločen čas zaprte, dostop do trgovalnih sistemov bo začasno nedosegljiv, celotna finančna infrastruktura bo zamrznila, ves svet bo čakal na odločitev držav G20, Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada.

Najverjetnejša rešitev največje finančne krize, ter največjega finančnega balona v zgodovini človeštva bo ponudila globalno prestrukturiranje, določen ali celoten odpis svetovnega dolga, kjer bo nova valuta Svetovne banke ali Mednarodnega denarnega sklada merilo za prestrukturiranje vrednosti vseh svetovnih valut. Drugače povedano, kdor je v prejšnjem finančnem sistemu imel na banki prihranke v vrednosti 100.000 €, bo v novem finančnem sistemu dvignil isto vsoto, katere vrednost bo kupila samo še npr. 10-20 % dobrin, ki bi jih lahko pred prestrukturiranjem dolga. To velja še posebej in predvsem za Slovenijo.

Naj na tem mestu opomnim, da gre pri omenjenem scenariju samo za domnevo, ki pa temelji na večletnem raziskovanju finančnih trgov in moderne zgodovine bančništva. Lahko se zgodi, da globalni nemiri, vsesplošna panika v svetu, ter globalna mržnja proti bankam in korporacijam prinese dosti bolj bolečo in daljšo tranzicijo, kot bi jo drugače. Gibanja kot so Anonymous, Wikileaks in svetovna javnost, ki s pomočjo interneta počasi prihajajo do spoznanja, da je celoten sistem skorumpiran na najvišjih instancah, lahko privedejo do globalnih nemirov neverjetnih razsežnosti ali celo svetovne revolucije.

Če bo tranzicija potekala relativno mirno in bo speljana hitro, se bo svet prebudil v nov finančni sistem, kjer bo dolg držav, ki je zadnja leta dušil podjetništvo, zaviral inovacije in onemogočal razvoj, popolnoma resetiran. Podjetja bodo dobila globalno trgovinsko območje, kjer bodo lahko prosto trgovala in konkurirala med seboj, začela se bo nova kreditna ekspanzija, ki pa bo tokrat veliko bolj nadzorovana.

Če boste med tranzicijo v naložbah, kot so zlato, srebro in nasploh vse plemenite kovine in surovine, boste preprosto zamenjali ali prodali omenjene dobrine za morebitno novo mednarodno valuto, s katero se bo vaša kupna moč drastično povečala v primerjavi z evri, dolarji, jeni in ostalimi še obstoječimi svetovnimi valutami. V zadnjem bikovskem trendu leta 1980 je bilo potrebno približno 1000 unč srebra za nakup družinske hiše. Z vsemi dejavniki, kot je npr. razlika v današnjem številu prebivalstva iz leta 1980 in današnjim globalnim trgom, ki bo povpraševal po omejenih dobrinah, lahko pričakujemo, da bo v novem finančnem sistemu potrebnih manj kot 300 unč srebra za nakup družinske hiše.

Če mednarodnim bankirjem uspe z začrtanim, bo svet verjetno izgledal nekako takole, kot je zgoraj opisano. Ogromno je virov, kateri poročajo, da bo novi svetovni red prinesel suženjstvo in novi temni vek, vendar tega nikakor ne sprejemam. V tem scenariju izgubimo vsi, tako mednarodna finančna elita, kot preprost človek.

Verjamem, da že dolga leta obstaja načrt, ki bo omogočil kapitalizem v pravi obliki, kapitalizem, ki nikoli ni bil kapitalizem po pravi definiciji pojma, ampak centralno planerstvo skrito pod pretvezo kapitalizma. Zato je bilo potrebno pripraviti teren, kjer nobena država ne bi izstopala kot potencialna grožnja svetovnemu redu. Enotna rezervna mednarodna valuta, ki si jo bodo delile največje in najmočnejše države, bo preprečila valutne vojne in z njimi povezano brezglavo tiskanje denarja z namenom pridobitve izvozne konkurenčnosti. Valutne vojne pa so skozi zgodovino vedno pripeljale do vojaških spopadov.

Za konec naj omenimo, da je prihodnje dogodke nemogoče predvideti, zato vse zgoraj napisano vzemite le kot pogumno domnevo. Človekova narava je, da trmasto vztraja pri svojih prepričanjih in mnenjih. Ko so ta mnenja ogrožena in podkrepljena z dejstvi, bo človek na vse pretvege iskal vire, ki podkrepljujejo lastno prepričanje. Pri investiranju in trgovanju je pomembno, da znamo svoja prepričanja racionalizirati in jih postaviti pod vprašaj, četudi ogroža naše lastno mnenje.

V trenutnem svetu pa je denar zaenkrat edini sodnik, ki ima možnost razsodbe, katero prepričanje ali mnenje je pravilno.